Pri Založbi Kulturni center Maribor je v zbirki Frontier z letnico 2021 izšla knjiga Tomaž Brenk, Izročilo. Oblikovanje in prelom sta delo Petra Dobaja, medtem ko je sliko za naslovnico oblikoval SloPopArt na podlagi fotografije Raste Vrečko.

Knjiga je literarno delo, ki predstavlja spomenik Tomažu Brenku, za katerega bi lahko rekli, da je bil eden izmed prvih izvajalcev performanca na naših tleh.

Dvajset uglednih avtorjev s področja kulture, literature, glasbe in fotografije: Dušan Hedl, Borut Gombač, Zdenko Kodrič, Mojca Kasjak, Jože Kos Sine, Gregor Radonjič, Petra Bauman, Marjan Pungartnik, Feri Lajnšček, Davor Herga, Vladimir Gajšek, Vili Ravnjak, Rasta Vrečko, Melita Forstnerič Hajnšek, Rok Vilčnik, Bojan Schwentner, Peter Dobaj, Bojan Sedmak, Jure Ivanušič in Sabina Hvastija, so vsak v svoji spremni besedi prispevali kamenček v mozaik spomina na preminulega. Poleg literarnih zapisov knjigo bogatijo fotografije in dokumentarne priloge o življenju in delu Tomaža Brenka.

Kulturni center Maribor, zbirka Frontier 198, število strani 266, leto izida 2021

Ob branju Izročila sem se vprašala, če sem Brenka poznala. Glede na letnico mojega rojstva v petdesetih letih, in ker sem Mariborčanka, se ga spomnim. V osemdesetih v poznem popoldnevu sva s prijateljico Evo ali Mojco, ne spomnim se s katero, hiteli po Gosposki ulici. Medve po levi strani proti Glavnemu trgu in on v nasprotni smeri. Moj pogled je pritegnil z nenavadno kombinacijo oblačil v vijoličasti in rdeči barvi in s pogledom, uprtim v nebo.

Zašepetala sem: »Ga poznaš? Gotovo je umetnik, mogoče slikar?«

»Kdo?«

»Ta v mavričastih oblačilih.«

»A, Brenka vidiš. Tomaž Brenk, moj sošolec iz osnovne šole. Prijazen, nežen, zadnje čase je izgubljen. Ne, on je pesnik, sanjač, v oblakih plava, ni prizemljen.«

Sedaj, ko sem prebrala Izročilo, razmišljam, kako bi bilo, če bi Brenka razumeli, če bi mu v izobraževalnem sistemu dali še eno priložnost, če bi ga moralno in finančno podprli, če bi prisluhnili njegovemu nememu klicu na pomoč, če … Veliko če-jev ostaja odprtih. Na vprašanja ne najdemo odgovorov, ker jih ni.

Na Brenkov aforizem (str. 124): »Ali je res, da so samo uveljavljeni umetniki upravičeno nori?« bi lahko napisali obsežen filozofski traktat.

Za tistimi, ki jih več ni med nami, ostanejo vprašanja: »Smo jih res poznali? Zakaj smo bili brezbrižni? Zakaj smo zamahnili z roko, češ, to se me ne tiče?«

Dr. Vlasta Črčinovič Krofič