Piše: Tonja Jelen

Štiri kratke zgodbe Lezbijka in Rozamunda 1–4, objavljene na spletnem portalu LUD Literatura, pisateljice, pesnice, filozofinje in urednice mag. Katarine Majerhold so spretno spisane z različnih vidikov. Že sam naslov pove, da imajo opraviti s temo, o kateri ni lahko govoriti. Ampak da ne bo pomote – te zgodbe pisateljica ovije v prav poseben okvir. Gre za štiri zgodbe, ki so kot nadaljevanke (ne nazadnje lahko igralko spremljamo tudi na naši RTV v eni izmed nadaljevank, v kateri igra v heteroseksualnem odnosu, ki razpada). Spretno se začne(jo) in prav tako konča(jo). Pri tem pa ne zvemo, kaj je fikcija in kaj ni. Vemo samo to, da je ta Rozamudna resnična igralka (ki tudi igra v nadaljevankah), za katero je jasno, da je dobra samo kot idol, kajti vstopanje z njo v samo življenje je streznitev, kdo »zvezde« sploh so. Od tod verjetno tudi Rozamunda, kar avtorica poudarja, da seveda ni turjaška. Je pa znana angleška igralka. A je vseeno vase zagledana oseba, vmes pa poseže tudi njen partner. Ali izbranec, če karikiram. Kakopak.

Prvi je inteligentni humor, ki dreza v ljubezenski odnos, ki ga lahko beremo kot kritiko enostranske ljubezni, zlasti v drugem delu. Gre za zgolj za dajanje pozornosti in ljubezni z ene strani, druga stran, oboževana, je zgolj ignorantska in hladna. To pa ni izraženo kot trpljenje, pač pa Majerhold izpelje to na premeten način; čeprav gre za boleč odnos, pisateljica ne postane trpeča protagonistka. Tako ves čas teče druga plat, in to je filozofska, spisana v kurzivi. Vpletanje teorije in filozofov kaže na jasno poznavanje in skladno prepletanje filozofije (ljubezni) z nastalimi situacijami v zgodbah – Majerhold se poigrava s tem, kot da je to razlaga. Kot da bi brali argumentacije, podkrepljene s primeri. Ali obratno, kot da sama literatura oz. kratka zgodba potrebuje pojasnilo protagonistkine podzavesti ali sanj. Neposreden jezik se izpisuje kot izreka, kot nekaj, kar ne sme biti olepšano in mora biti direktno, saj drugače ni učinka. Ljubezen je lepa – in to je jasno sporočilo zgodb – čeprav gre mogoče samo za sanje. Ali pa tudi ne.

Branje kratkih zgodb Katarine Majerhold je pomembno tudi z vidika posebne občutljivosti do dejanskega mačka in s tem do pozornosti vsakogar okrog nje. Prav to je poanta teh zgodb – ljubezen – je pomembna, pa naj bo do ljudi, živali, prav tako pa do literature in filozofije, pisane v ležeči pisavi. Vmes pa se lahko dogajajo fantazme in filmi – ki kritično in lepo presojajo o marginah, seveda zlasti o lezbičnem odnosu. Zgodbe malo zabolijo, predvsem pa intelektualno zabavajo, kar Majerhold vedno zna.

Še posebej dobro izpeljane pa so tudi besede, še posebej heterijanke, ta tron heteroseksualcev, ki ne želi biti omadeževan. Majerhold spretno uigrava zgodbovnost, jezik in občutljivost do ranljivosti, obenem pa še vedno slavi ljubezen.