Piše: Matej Krajnc

Beletrina, 2023

Že pred slabim desetletjem je moje uho prisluhnilo Krmeljevim pesmim v njegovi prvi knjigi, ki si je prislužila nominacijo za Veronikino nagrado. Takrat sem zapisal nekaj besed in jih objavil na svojem blogu, ki ga je vmes vzel vrag in bi ga moral tudi vrniti nazaj; vse je torej še odprto. Krmeljeve pesmi so po eni strani zelo neposredne, jedrnate, po drugi pa sila večplastne in neulovljive; v tej jedrnatosti te besede in besedni premiki nemalokdaj prav z andohtjo zgrabijo za vrat. Poleg tega so zdaj tok misli, zdaj pripovedi, vedno pa melodije, kar je seveda že vnaprej dano z besedo. A ni vedno nujno, da pesnik z besedami vselej uspe prislikati tudi melodije. Nekaj primerov se prav ponuja: Ko svet povsod utihne, Vrbe, Generacije, Černobil … Pesnik z lahkoto prehaja iz dimenzije v dimenzijo; ko v Vrbah, denimo, srečamo že nekolikanj strniševsko štimungo, nas v Križevniški ulici pozdravi s skorajda bitniško naravnanostjo … in angažiranostjo v Državi, ki pa seveda ni samo to; Krmelj ne piše angažiranih himn, političnih pesmi, protestov ali pamfletov, ampak obstaja njegova poezija vselej v orbiti ontološkega in vseobsegajočega, saj mu ni do banalnih puhlic. Če je v ozadju Platon, je samo platonično, če metafora, zgolj funkcionalno. Njegovo uho torej prisluhne drugače in po svoje, kar je za suverenega pesnika seveda aksiom, njegovi “kosi živega mesa” so prav to in nič manj: življenje v izrečenem in življenje z izrečenim. In nič lahkosti ali lahkote, ko se to izpoveduje. Posebna časovnica v Prologu ni napotek, pač pa nastavek: fragmenti letnic, zastavljeni kot so, predispozirajo poslušanje in definirajo že omenjeno Krmeljevo ontološkost. Ta, se zdi, izhaja iz konkretnega in se vedno znova vrača v nadkonkretno. Pa ne bomo spet šli med imena iz zgodovine poezij, filozofij in podobnih reči: tok Krmeljevih pesmi, katerih večplastnost je tudi v tem, da ritem prostega verza vešče dopolnjujejo (razbijejo) z rimo na pravih mestih, točno določenih in to na ne okoren način, kar tudi precej pove, je tok, ki ves čas terja prisluškovanje, dihanje, prevpraševanje in na koncu reprizo. Najprej z Epitafom, kjer je jasno povedano: reka je zapustila moje dlani. Nato s pismom v Epilogu. Če vsaj mene Uho tudi asoccira na ploščo, ki bi lahko nastala iz knjige, je to še toliko bolje.