Piše: Matej Krajnc
Mladinska knjiga, 2023
Štirje letošnji Kondorji prinašajo izdatno količino daljše in krajše proze, pa tudi nekaj poezije. Slednjo letos zastopa Wystan Hugh Auden v prevodu Nade Grošelj. Pričujoča antologija prinaša prerez iz celotnega Audenovega opusa z nekaj dramskimi spevi vred. Ko pomislim na njegovo poezijo, mi poleg niza Yeats-Eliot-Auden pade na pamet starodavna pesmica, po kateri je usmeril nekaj ritmov svoje poezije: St. James Infirmary. Ljubitelji jazza jo poznate v izvedbi Louisa Armstronga in še koga, med številnimi je tudi Bob Dylan, ki je melodijo adaptiral za svojo avtorsko pesem Blind Willie McTell. V prepevu podpisanega (Bolnica brez fasade) jo imamo tudi v slovenščini.
Izbrane novele Janija Virka se nam tokrat predstavljajo v reverzni kronologiji – izbor je pripravila Julija Uršič. Virk je objavil pet zbirk zgodb, prva, ki je nastala zadnja, pa je bila objavljena revijalno. Kako je z njegovo postmodernistično naravnanostjo, lahko preberete v študiji Julije Uršič, smo pa že leta 1994 tedaj novopečeni študentje komparativistike pri predmetu Postmodernizem slišali o Preskoku, Vratih in Moškemu nad prepadom; tri zbirke so nastale med letoma 1987 in 1994. Virk je podpisal tudi pesniško zbirko, povraten koncept razmestitve zgodb pa se nekako tudi ujema z njegovo precej svojstveno pisavo, ki se ukvarja z vprašanji preseganja minljivosti/smrti in odtujenostjo kot “eno glavnih obsesij”, kot je zapisal sam. Morate torej vi do teh zgodb ali zgodbe pridejo k vam? Na to vprašanje si lahko odgovorite že po prvi zgodbi, če ste jo seveda pozorno brali.
Spominjam se, kako zanimiva zvrst se mi je že v osnovni šoli zdel pisemski roman. Nadgradnja te svojčas precej pogoste oblike pisanja je, se mi zdi, vsaj zame bil “izmenjevalni roman”, vsaj tako sem ga sam poimenoval, ko sva tam nekje 2005/06 z urednikom takratne založbe VED pisala roman na način jaz eno poglavje, ti drugo. Tudi to sicer ni nič novega, zna pa biti nadvse sveže, če je na oni strani približno vsaj tako nor pisec. Pri izboru za Kondor, kinosi ime italijanske pisateljice Natalie Ginzburg, je tokrat poleg zvečine pisemskega romana prišla v poštev tudi zbirka esejev: Dragi Michele in Male vrline tvorijo torej vpogled v dva različna konca pisateljičinega opusa v prevodu Anite Jadrič. Spremni esej je napisala Staša Pavlović.
Četrta pri primeri je tokrat Annie Ernaux, francoska Nobelovka, ki je svoje pisanje utemeljila na obljubi, da bo pisala v imenu maščevanja svoje rase – preprostih ljudi. Knjižica v prevodu Suzane Koncut ni obsežna, v njej beremo štiri jedrnata besedila (tudi novejše), posebne spremne besede pa tokrat ni, zgolj zabeležka o pisateljici in omemba nekaterih njenih pisateljskih usmeritev, denimo njena intimni in družbeni pol, kar sicer ni med pisatelji nič nenavadnega, a večkrat je tako, da ne soobstajata, pač pa imamo pisatelje, ki so izrazito intimni in obratno. Dve zgodbi sta doživeli tudi filmski uprizoritvi, točneje Mladenič in Gola strast; slednja že zaradi pristopa k tematiki sodi mednjena najbolj zanimiva dela.
