Polydor/Universal, 2025
Piše: Matej Krajnc
Mick Taylor je šel. Clapton ni hotel priti. Pričujoči album še vedno velja za “album z avdicij za kitarista”. Ni vse tako enoznačno. Stonesi so pod Jaggerjevo taktirko, ker je bil Keith iz že večkrat prelajnanih razlogov manj aktivno prisoten, v drugi polovici sedemdesetih precej raziskovali, se odmikali od “standardnega” zvoka. A reggae je bil tudi Keithova priljubljena zvrst, takisto nič ni imel proti funku, nasprotno. Druga reč je disco (ki sicer prihaja iz plesne veje funka), a tega je bilo vsaj takrat zgolj za ščepec na sicer zelo “roots” plošči Some Girls (1978). Tale pričujoča pa naj bi bil stonesovski album funka in reggaeja, vsaj na prvi posluh, ker so zraven tudi druge prvine. Muzika je zelo intenzivna, kitare z raznih vetrov (Harvey Mandel, Wayne Perkins …) ostre. Tu je Cherry Oh Baby, poklon Ericu Donaldsonu. In tu so znamenite Hot Stuff, Fool To Cry, Memory Motel in Hey Negrita. Billy Preston je Stonesom zameril Melody. Ron Wood, ki je potem postal nov kitarist, pa pesem Hey Negrita. A team Jagger-Richards je bil velik in uveljavljen, čeravno je Mick pri besedilih že precej popuščal. Hot Stuff je besedilno podpovprečna plesna pesem, zgolj muzika jo drži v zgornjem delu zgodbe. Razumemo, podobne zadeve je že takrat počel James Brown z nekoliko več integritete. Jagger je nato mejo zgolj še spuščal, tudi na zadnjem studijskem albumu slišimo “Don’t get angry with me, I won’t be angry with you” in podobne klišeje izpod peresa moža, ki je napisal Lady Jane, Ruby Tuesday, Mother’s Little Helper, Have You Seen Your Mother in podobne mini rokerske poezije. Stonesi so po 1974 postajali klišejski rokerji, ne glede na to, kako so se trudili. Black And Blue je od teh morda še najbolj zanimiv, ker je zvrstno in zvočno tolikanj samosvoj.
Nova izdaja je na dveh LP-jih in štirih zgoščenkah (+BluRay). Nas so najbolj zanimale pesmi iz predala, torej šest uradno še neobjavljenih posnetkov s snemanj, kjer I Love A Lady res ni nič posebnega, Shame Shame Shame tako-tako, zanimivi pa so štirje jami, od Chuck Berry Style Jam do Blues, Rotterdam in Feeeway Jam z Jeffom Beckom. Stonesi bi v letu 1976 na albumu mirno objavili te štiri jame in dve ali tri izbrane pesmi z obstoječe plošče, morda Memory Motel in Fool To Cry. Na CD-jih je še nekaj gradiva v živo, pa dodatne memorabilije, a dvojni LP je dovolj za vpogled v kreativo. Jugotonova izdaja s svojo šumno naravo mi je še vedno ljubša, zvok je dosti bolj lo fi in umazan, tole pa je remasterirano in prečiščeno za tiste, ki imajo to radi. Hot Stuff v tem kontekstu deluje kot hud digitalen kliše. Vaja v slogu. Na izvirniku je iluzija tega, da Stonesi vejo, kaj delajo, dosti bolj prepričljiva. Naslednja leta so zlasti zaradi uspeha plošče Some Girls bila zelo intenzivna, za kritiko se je končalo nekje pri Tattoo You (1981), za nas sta bila tudi še Dirty Work in Steel Wheels vredna poslušanja kot celota. Naslednji albumi pa so imeli na sebi preveč pesmi, čeprav nekaj zelo dobrih.
