Piše: Matej Krajnc

Dallas, 2023

Priznam, da sem kar nekako čakal, kaj bo, ko sem izvedel, da je pri Dallasu obelodanjena vinilna različica plošče Bitchcraft. EP, ki je leta 1998 izšel na CDju in sprožil prvo javno kulturno-politično ogorčenje v samostojni Sloveniji (Leva scena Alija Ena je sicer nekaj let poprej tudi sprožila celega hudiča, a ne v takšnem obsegu in na tak način), kjer se je vmešal tudi tedanji nadškof Rode, je zdaj spet med nami in zanimivo je pomisliti, da ravno v času, ko se po Evropi spet dvigajo skrajne desničarske skupine in/ali stranke. Res je, ni še tako dolgo, niti štiri leta še ne, ko so tudi po Ljubljani vzklikali sieg heil, ne da bi organi reda in miru kakorkoli ukrepali. A desnica leta 1998 si je dala duška, čeprav takrat ni vladala … počakati smo morali še dve leti na Bajuka in potem še malo na obdobje 2004-08. Se je pa premik iz države, ki je dejansko ločena od religije, v državo, ki z institucionalizirano religijo tesno sodeluje ustavnim določilom navkljub, začel že pred osamosvojitvijo, najprej v mehki obliki t. i. “demokratiziranja”, ko je Smole Božiček prvič javno zaželel vse dobro za božič (čeprav smo ga že prej dolga leta vsi praznovali in to niti ne tako zelo potihoma in skrito, čeprav zdaj trdijo drugače), na TV pa se je vse bolj začel pojavljati tudi tedanji nadškof Alojzij Šuštar. Ob osamosvojitvi so glas dobili nekdanji politični disidenti in čeprav smo takrat bili kritični do partije in njenih postopkov, se je začelo tudi intenzivno revidiranje zgodovine, zlasti narodnoosvobodilnega boja, in v retrospektivi se, glede na to, kaj so osebna sovraštva in zamere iz države naredile potem, kaže nekolikanj drugačna slika. Vse pa se je spremenilo v postopku denacionalizacije, ko je katoliška cerkev kot inštitucija spet dobila moč, vpliv in tudi bogastvo, ne glede na to, da ustava pravi drugače. A hej, kdo še v sodobni demokraciji misli na ustavo! Ali kot je dejal Vanč v Partljičevem Kulaku: “Zdaj je svoboda, zdaj moraš pazit, kaj govoriš!”

“Mati, kaj so ti storili!” To so bile znamenite Rodetove besede, ko je izšel dotični album. Na njem je bilo 5 različic pesmi Bitchcraft, pesmi, ki je udarno sežela vso problematiko tedanje (in tudi sedanje) sodobne družbe. Ta ima namreč nadpomenko: splav, to neverjetno sporno in kontroverzno dejanje, ki vsakič znova postavlja pod vprašaj pravico do odločanja ženske o lastnem telesu, pa najsi bo to v katolištvu, evangeličanstvu, baptizmu, pentekostalizmu in kar je še tega. Cerkev ima s tem težave, pa najsi bo rimokatoliška ali ne. Stroka je že zdavnaj povedala svoje, tudi o tem, ali je splav dejansko umor ali ne, a stroka je lahko včasih tudi sporna, ko gre za človeške pravice (kar se je jasno pokazalo pred nekaj leti ob neki drugi kontroverzni zadevi). Kaj torej? Imeli smo referendum in pravico do splava zapisali v ustavo. Kar je bil velik korak naprej. Ni še tako dolgo, ko smo imeli s tem težave, saj se še najbrž spomnite tiste proslule akcije podiranja sveč, kjer je reagirala predsednica države in si prislužila zelo deljena mnenja. Je res, da lahko v demokraciji protestiraš proti protestu? Je res, da so temeljne človekove pravice pač neomajne in da bi morale biti samoumevne? V sodobnem svetu je bolj malo samoumevnega, a potem smo spet pri ustavi … ne, potem smo pri Fleretu Krivostegnu: hum, hum, je dejal, tu je težko soditi. Pa ni. Stvari pač niso črno-bele in spodobi se videti vse njihove plati, jih razumeti in vzeti v zakup. Ni vedno enostavno, a zato naj bi delovali kot družba, kot socialna država z empatijo. Čeprav nekatere stvari dejansko so črno-bele: inštitucionalizirane/organizirane religije se v državo in družbo nimajo kaj vtikati. Pika.

In smo spet pri brezjanski Mariji, podgani namesto Kristusa in pesmi, ki povsem nedvoumno pove, kaj si misli o dušebrižništvu. V vseh svojih petih inkarnacijah. O pesmi se ob izidu pravzaprav sploh ni veliko govorilo, samo o naslovnici, o škandalu, o kazenski ovadbi, kako se je ta potem pingpongala sem ter tja in kako je na koncu obveljalo, da je naslovnica plošče neokusna, ni pa čez mejo dovoljenega. Vasja Ocvirk in Sergej Steblovnik naj bi z vsem skupaj bajno zaslužila. Seveda: ko ju zdaj občasno vidim v Celju, se vozita v zlati kočiji, če parafraziram Cankarja. Vsak od njiju ima doma podgano-ljubljenčka, kodo za trezor pa menjata na vsakih nekaj ur, da bi vohuni ne pogruntali, kako se pride do vse tiste s sramoto ravno rojenega Kristusa prislužene gotovine in zlatih palic. Noben od njiju sploh ne govori več s starimi kolegi (no ja, res je, da je precej njih bilo ob tistem javnem kamenjanju lepo privoščljivo tiho), kot Elvisa sta, v zlati kletki, in zdaj … zdaj bo ob ponatisu spet šlo bogastvo v višine. “Kakšen denar, lepo vas prosim!” sta izjavila že svojčas. In še to napako sta naredila, da Bitchcraft ni turbo folk, nima videospota z mamo in domačijo, kjer po travi plešejo lepe deklice, nekoč mame, ki bodo rodile otroke, pazite, rodile, ne ubile ali zavrgle! Ker se to pač ne počne in ker, pa smo še korak dlje, sta prava družina samo mama in ata. Pasivna mama in nasilni, zapiti ata. In ko končno ugledamo celotno sliko, se je z nasmeškom na licu najbrž treba strinjati: to je bitchcraft. Kako si upata? “Where did you hide your knitting needle? You are the poison in our nation’s veins!” In prekleta blasfemična pesem niti ni v slovenščini, “čuješ to, Franci, v angleščini pojejo tote svinjarije!”

Poleg Vasje in Sergeja (Mesije in Preroka) so na plošči sodelovali še Robi Ceglar (saksofon), Aleš Uratnik (bas), Iztok Mravlje (bas) in Anonymous Blasphemus (he he he) na kitari. Se pesem na vinilu sliši bolj jasno? Nekateri parti že, zahvaljujoč masteringu. Se bo ob izidu končno govorilo tudi o vsebini? Upam. Kristus zagotovo ni zameril, on je prišel klicat grešnike. Rodeta ni več na položaju, zdaj je ostarel, a saj je naredil svoje. Družba se je premikala iz srednjega veka v sodobnost in nazaj in ti premiki niso dokončni. Kdo ve, kakšna bo podoba srečne združene Evrope, o kateri je leta 1990 sanjaril pokojni Toto Cutugno, čez šestindvajset let, kolikor bo letos minilo od izida plošče. Morda pa se vrneta Hren in Jeglič. Ob reinavguraciji dobita oba izvod pričujoče plošče, pa da vidimo. “You live to serve and obey the Lord! … We will teach you right from wrong!” Komad je še vedno udaren. In še vedno me sezuje, ko vidim “Satan Himmelfahrt mix”.