Kriminalni roman/7. poglavje

Maja se je s počasnim korakom napotila proti najbližjemu pogrebnemu podjetju.

Imela je povsem prazno glavo. Množica opravil, ki jih morajo opraviti zapustniki, je tolikšna, da se skrbnik pogreba ne zaveda teže izgube.

»Iskreno sožalje,« je rekla močno naličena ženska v pogrebnem podjetju in ji ponudila stol. Maji so se po licih udrle solze in ženska ji je ponudila škatlo s papirnatimi robčki in kozarec vode. »Vzemite si čas. Vem, kako hudo je ob izgubi bližnjih,« je bila sočutna. Ko se je Maja pomirila, je rekla: »Imate pri sebi zapustnikove dokumente? Vse bomo uredili namesto vas,« in nadaljevala v komercialnem tonu, »priporočam sanitarni pokop. Kakšno žaro boste izbrali? Lahko je modra ali rdeča, spol ne igra nobene vloge. Je bil veren? Mogoče bi vzeli to s križem? V ponudbi imam še dve, eno z vrtnico in drugo s ptico.«

Maja je izbrala modro žaro z vrtnico in venček iz rdečih vrtnic.

»Kaj pa pevci? Tako lepo je, kadar pokojnika pospremimo z njegovo najljubšo pesmijo.«

Maja je odkimala: »Ne vem, kaj je rad poslušal. Nekoč mi je prepeval otroške pesmice, ki niso primerne za pogreb.«

»Motite se. V ponudbi imamo vse, kar si zaželite. Tukaj je katalog z besedili.«

Maja se je odločila: »Ne pevcev ne trobentača in nobenih nagrobnih govorov nočem.« Ker se nista videla dlje časa, ni poznala očetovega glasbenega okusa. Prav tako ni vedela, kaj bi lahko povedali o njegovem življenju. Trenutno je bila nanj jezna.

Vlasta Črčinovič Krofič, Diamant, grafit na kartonu, 31×23, 2024

»Kaj pa objava v časopisu? Svetujem lahko čudovite verze Toneta Pavčka Človek je zase svet, čuden, svetel in lep kot zvezda na nebu. Dodali bi še sliko pokojnega Silvestra Kralja, mogoče takšno iz njegovih najboljših let. Odkimavate? Pravite, da tega ne želite. Prav, pripravila bom račun, če si premislite, sanitarni pokop bo čez pet dni.«

Mrliško vežico na pobreškem pokopališču je napolnila glasba (Who wants to live forever – Kdo hoče živeti večno), ona pa je stala pred podstavkom, na katerem je bila med rdečimi vrtnicami postavljena temno modra žara z ostanki pokojnika. Majine veke so pordele in oči so jo pekle. Solze so se posušile, medtem ko je razmišljala in iskala odgovor na vprašanje, zakaj se je končalo očetovo življenje.

Pogrebno slovo so na pokopališču z varne razdalje opazovali Kraljevi preganjalci oziroma zasledovalci, torej mafijci in policisti v civilu. Nekateri so se pretvarjali, da urejajo bližnje in malo bolj oddaljene grobove, spet drugi, pretežno kriminalisti, so se pomešali med pogrebnike in zaposlene, ki so v pogrebnem podjetju opravljali nujna dela ob poslednjem slovesu. Eden izmed njih je nosil zastavo. Drugi, oblečen v delovno uniformo, se je naslanjal na samokolnico, polno peska, in pozorno opazoval okolico, tretji je skrit za živo mejo snemal dogajanje na pokopališču.

Novice o smrti zloglasnega meščana so se hitro razširile in v časopisu so pod mastnim naslovom ZNANI PODJETNIK ZGOREL napisali:

Silvester Kralj, gradbeni baron, znan kot eden najpremožnejših v svoji branži, je pri petdesetih zgorel v najetem lexusu. Nesrečni dogodek se je zgodil na produ ob rokavu Drave. Ribič, ki je lovil ribe za ovinkom v bližini dogodka, je za naš časopis izjavil, da je najprej opazil dim, ki mu ni namenil posebne pozornosti. Mislil je, da prebežniki kurijo ogenj. Ni še ujel prve ribe, ko se je razlegel glasen pok eksplozije, ki so mu sledili visoki plameni. Tekel je na prizorišče dogodka in poklical gasilce. Ti so ogenj pogasili, za voznika pa je bilo prepozno. V zveriženi pločevini je zoglenel.

Prah si in v prah se povrneš, je žebral župnik ob koncu obreda, ko so pogrebci namestili žaro v žarno steno. Čeprav z očetom ni imela mnogo skupnega, pravzaprav sta se njuni poti razšli, jo je ta v prah se povrneš močno pretresel. Kdo bo naslednji, ji je rojilo po glavi. Kdorkoli že bo, kaj ostane za nami? Dobra dva kilograma pepela, iz katerega bi lahko naredili štiri diamante. Ker je oče ni seznanil s svojimi poslednjimi željami, ni postal diamant.

Pokopališče je zapuščala z mislimi pri pokojnih, ki jih je spremljala na zadnji poti. To so bili babica, dedek, mama in sedaj ata.