Matic Ačko, Rekviem za sneg, Maribor: Mladinski kulturni center Maribor, 2024

Piše: Tonja Jelen

Pesniški prvenec slamerja, perfomerja, glasbenika, oblikovalca in pesnika Matica Ačka (roj. 1991) Rekviem za sneg je konceptualna zbirka, spisana z izjemnim občutkom za naravo (v katero se ne staplja, saj jo je ja prizadel človek) in z držo, zaradi katere je moč verjeti, da ne bo uničila nikogar. Ob tem pa v tekst vstopajo zgovorne avtorjeve ilustracije, ki spretno komunicirajo z bralcem in samimi pesmimi.

Rekviem za sneg kljub naslovu ne ponuja samo tega, ampak odpira veliko vprašanj, hkrati pa nas sili k razmisleku o tem, da lahko kaj spremenimo. A ne zase – temveč za naravo. Močno oprijemališče je ekokritika, s katero podoba krajev, kot so omenjeni Slivnica, Orehova vas, Hoče, izgublja sinonim zelenja, lepote. Ta se spreminja v opustošenost, spominja na osupljive pasuse iz McCartyjevega romana Cesta (pesnik se sicer sklicuje na drug roman in film, in sicer How Green Was My Walley Richarda Llewelyna, zgovorno je knjiga iz leta 1939). Pa vendar Ačko doseže nekaj drugega – izrisane podobe je mogoče začutiti fizično, jih doživeti v resnični izpraznjenosti in mogočem koncu. Pesmi tako – vsestranski umetnik tudi slika – izriše in izpiše surovo, gladko in precizno iz verza v verz.

Med branjem se poraja misel, da gre za molitvene obrazce in sledimo črni maši zadušnici sredi razgretega brbotanja in ozračja, v katerem smo se znašli. Za vse to je kriv človek in njegov pohlep – s tem pa sprevržena logika neoliberalizma. Pri tem pa se pesnik umakne neposredni kritiki, saj s pregnetenim jezikom in predelavo mitoloških bitij ter legend izpiše odlične pesmi. Te so po obliki sodobne, prežete z ljudsko motiviko. A v vsem tem so prvinske – prvobitnost, sožitje z naravo, je osnova, da bomo mogoče preživeli. Celoten biotop.

Razblinjane ideje antropocentrizma pa se vseeno nadaljuje v vprašanje o človeškem obstoju, ali še je mogoče – čeprav je vse uničil, naj še vedno obstaja. Prav to nezaklinjanje je eno izmed ključnih misli v času podnebnih sprememb in s tem povezanih številnih (političnih) vprašanj o (anti)nataliteti. Pesnik prehaja v različne premisleke in pozicije nemoči, saj je samo opazovalec z glasom, ki se ne boji izraziti svojih pesmi. Z raznoliko rabo in ironijo kaže tudi na človeško poneumljanje (presenetijo sicer besede, kot je kurba) in sledenje današnjemu spektaklu, nevednosti in samovšečnosti. Pri tem odstopa od vsemogočnosti človeka – kondor lahko postane črna žena, ki nas zvabi v pogubo.

Matic Ačko v pesniškem prvencu Rekviem za sneg vzpostavlja drugačen boj: češnjevi cvetovi, denimo, postajajo drugačen simbol, ki je nujen, da svet poskušamo rešiti tukaj in zdaj. Ne samo za nas, pač pa tudi za naslednje generacije. Gre za prvenec, ki je večplasten, izostren in močan z veliko vidikov. Sicer rekviem po zimi in za zimo, a deluje kot priprošnja, da se kaj izboljša, da se »premrazimo«, da lahko zaživimo drugače oziroma čim manj destruktivno do okolja.