Piše: Matej Krajnc
Goga, 2023
Koban se je, jebat ga, potetoviral s poezijo. Grudi nosi k’o odlikovanja, je svojčas pel Bajaga, Kobanovo telo pa je zdaj antologija sodobne slovenske poezije. Ne gre za cele pesmi, to bi bil hud izziv tudi za tako kleno telo, čeravno tudi glede tega najbrž še ni izrečena zadnja beseda, pač pa za izbrane verze iz pesmi pesnic in pesnikov, ki nekaj pomenijo v dandanašnjem prostoru. Niso samo mladi in ne zgolj domači: najdemo denimo Marijo Dejanović in Toneta Škrjanca. Najdemo Iztoka Osojnika. 49 verzov na 49 delih kože, antologija kot art projekt, pa vseeno se ne zdi tako far-fetched: če lahko norci na telesih nosijo bombe ali pa pustijo, da jim v rit ali želodec potisnejo drogo, čemu ne bi telo služilo kot platforma poeziji? Ni zgolj plemenito, je tudi družbeno koristno in futuristično. S tem, da nikoli nisem bil med tistimi, ki tarnajo o tem, kako se poezija odriva na rob. Naslednje vprašanje je, ali ima poezija v mainstreamu sploh kaj iskati? In naslednje, ali je denimo Prešeren sploh mainstream. Čeprav se o Prešernu govori itak preveč in v prazno. Marsikdo še pri petdesetih ne dorase verzu “dokler, de smo brez dna polnili sode”. A bognesvari, da bi v osnovki ta verz bral z lista.
Koban je pesnik, založnik, aktivist, montažer. Je tisti, ki so ga v času začetka tretjega svetovnega rata pri nas tudi nabutali in zvlekli v marico. Je tisti, ki si je upal jebat vsemogočnike v televizijski hiši, kjer je bil med drugim tudi zaposlen. Je tisti, ki je ustanovil literarno zbirko, ki se ji jebe za konvencije, njena moč pa je takšna, da je v zelo kratkem času prešla med najpomembnejše knjižne akterje na našem trgu. Koban ima poezijo na svoji strani in kar precej nas je, ki to prepoznamo in smo zraven. In v časih, ko založbe stokajo in čakajo, kdaj jim bo padel kak drobiž z JAKa, Koban s svojo ekipo dela sam. Se ne pripenja in ne stoka. Piše, bere, se oglaša in … se tetovira.
Dodana vrednost knjigi, ki na sebi nosi pet jezikov vsakega odlomka, sta spremna študija Monike Vrečar in spremna beseda Nežke Struc – obe sodita med najvidnejše sodobne mojstrice besede. Na naslovnici se na ogled postavi sama siva eminenca in razstavni eksponat; zdaj je že kot kakšen hulk, kot z zadnje strani kakšne ultrametalske plošče. Svetu sporoča: evo ti na! Poeziji sporoča, da se na koži še vedno najde prostor.
In kdo je vse na koži? Tone Škrjanec, Ana Pepelnik, Blaž Iršič, Anja Novak, Nino Flisar, Petra Kolmančič, Monika Vrečar, Nika Gradišek, Natalija Milovanović, Gregor Podlogar, Veronika Šoster, Helena Zemljič, Matko Abramić, Kristina Kočan, Sergej Harlamov, Denis Ćosić, Iztok Osojnik, Ivan Antić, Radharani Pernarčič, Blaž Božič, Nina Dragičević, Matija Krumpak, Žarko Jovanovski, Antej Jelenić, Siniša Matasović, Tibor Hrs Pandur, Maja Miloševič Čustić, Miha Maurič, Urša Majcen, Gregor Kosi, Aja Zamolo, Pino Pograjc, Ana Marija Garafol, Andreja Štepec, Dejan Koban, Sara Fabjan, Marija Dejanović, Tonja Jelen, Urška Kramberger, Manca Marinko, Veronika Razpotnik, Nela Pobernižnik, Varja Balžalorsky Antić, Nežka Struc, Lenart Sušnik, Tanja Božić, Jernej Županič, Nina Medved, Martin Mikolič.
Koban: “Krajnc, tvoji verzi pridejo pa na kožo, ko končaš osnovno šolo, prej ne morem, pizda!”