Spomladanski koncert ORKESTRA SLOVENSKE VOJSKE z dirigentom MITJEM DRAGOLIČEM posvečen Rudolfu Maistru.
Solista pevka IRENA YEBUAH TIRAN in hornist NIKICA BANJAC
Piše: Franc Križnar
Letošnji spomladanski koncert je Orkester slovenske vojske z umetniškim vodjem in dirigentom Mitjem Dragoličem posvetil slavljencu generalu Rudolfu Maistru ((1874-1934) ob letošnji 150-letnici njegovega rojstva in 90-letnici smrti. Vlada RS je leto 2024 razglasila za Maistrovo leto. Še več: tokratna umetnost je bila zato razpeta med ameriški in slovenski repertoar del za pihalni orkester. Odličnemu ansamblu simfoničnih pihal, trobil in tolkal, … ter obenem še enemu od naših tudiprotokolarnih profesionalnih ansamblov sta se pridružila inštrumentalni solist, hornist Nikica Banjac (kar iz orkestrovih vrst) in pevska solistka, mezzosopranistka Irena Yebuah Tiran. Koncertni mojster je bil (prvi) klarinetist Janez Benko.
Uvodni Pozdrav Ljubljani doayena in nestorja slovenskih skladateljev za pihalne orkester in zabavno glasbo Bojana Adamiča v reviziji M. Dragoliča smo na velikem odru Gallusove dvorane ljubljanskega Cankarjevega doma (5. marec 2024) slišali v izvedbi zgolj 20-erice izvajalcev: trobilcev in pavkista. Delo fanfarnega značaja je bilo leta 1994 posvečeno tedanji 850-letnici prve omembe Ljubljane in je neke vrste bleščeča refleksija na mestne piskače. Seveda je bila tokratna izvedba povsem bleščeča, virtuozna in že takoj na začetku (morda še v vidu uvodne uverture), že kar prva orkestrova ekstaza; seveda že takoj na začetku s polnim vetrom v jadra dirigenta M. Dragoliča. Prvo ameriško delo je bila Simfonija št. 4 Alfreda Reeda v treh stavkih. Pravo in zahtevno ter zgledno delo za zasedbo simfoničnih pihal, trobil, tolkal, … je bilo eno od najzahtevnejših del tega večera. Naš ansambel mu je lahko »dihal za ovratnik« v prav vseh odtenkih njene podobe: od solov, soli-jev do tutti. Zahtevno in umetniško dognano kompozicijo je dirigent prikazal v vsej »amerikanizaciji« tovrstne zasedbe, v delu, ki med »klasiko« in zabavnimi trendi že meji na mnogostranost svojih funkcij. Drugo slovensko delo je bila 3-stavčna Liberamente našega Lojzeta Krajnčana, napisana za (francoski) rog solo in simfonični pihalni orkester. V njej je briljiral solist-hornist N. Banjac. Solist je s svojo pretkano igro in s kar nekaj različnimi registrskimi odtenki, opozoril nase ne le kot orkestrski muzik, pač pa zdaj tudi kot solist. Kranjčanova skladba, ki prav tako z nekaj odtenki aludira tako na slovenski melos kot na ameriške modernizme, je bila kar najbolj logično nadaljevanje sporeda. Po odmoru je bila na vrsti noviteta mladega slovenskega skladatelja Krištofa Strnada (roj. 1999) z naslovom Utrip ponosa. Da so slovenske skladbe, povrhu pa še noviteta, na sporedu takega koncerta, je pravi praznik za več pojavno slovensko muziko. Tudi na vsakem od bolj profesionalnih (simfoničnih) koncertih ne slišimo take pozornosti do naše glasbe. Saj je šlo za nagrajeno delo (2023), koračnico. V njej pa je bilo slišati kar nekaj tovrstnih, slavnostnih vrednot tako Slovenske vojske kot tudi OSV: ljubezen do domovine in njenih lepot, ponos, pogum, pripadnost, vztrajnost, moč in zaupanje. Še nekaj programskosti, ki pa je na tem koncertu nasploh ni manjkalo. V dveh zaporednih nadaljevanjih se je še posebej izkazala odlična pevska solistka, mezzosopranistka I. Yebuah Tiran. V priredbi Gregorja Kovačiča smo najprej slišali Leonarda Bernsteina/Stephena Sondheima Zgodbo z zahodne strani/West Side Story, nato pa še 5-stavčne Mačke/Cats Andrewa Lloyda Webra/Terevorja Nunna in v priredbi našega Ladislava Leška. Pevska solistka jih je v izjemni soigri s spremljevalci odpela več kot suvereno pa tudi slogovno zelo izenačeno in kontrastno: velika pevka velikega formata, več kot adekvatni spremljevalci in celoten mitje tega koncerta. V «uradnem« delu smo slišali zdaj že tretje slovensko delo tega večera Nejca Bečana Walking By/Mimohod. Virtuozni finale je tako zaključil z aludacijo na izvirno in uradno protokolarno koračnico Vinka Štrucla.
Organizatorji tega koncerta, OSV pa so v (zgledni) koncertni list utrdili posvetitev koncerta generalu R. Maistru z eno njegovih pesmi Domov in tako svoje primarno poslanstvo, slovenstvo še enkrat (programsko) potrdili: zmogel in znal je izraziti spoštljivo priznanje drugim narodom, jezikom in kulturam. In vendar samo en kraj v njem vzbuja ljubezen: domovina.
V ta namen sta sledila še dva dodatka: prvega, znamenito Koračnico generala Maistra je prispeval R. Klima, priredil pa jo je Franc Es, drugo in obenem zadnjo, še eno ameriško His Honor pa še Henry Fillimore. Več kot uspešnemu koncertu OSV je izmed vseh navedenih izvajalcev še največ pripomogel dirigent in umetniški vodja ansambla, več kot sposobni M. Dragolič.
