Piše: Franc Križnar

Antonio Smareglia (1854-1929), ki je bil rojen kot sin italijanskega očeta in hrvaške matere v Pulju, je sprva sledil italijanski operni tradiciji, kasneje pa je sprejel Wagnerjeve reforme. Ni bil epigon, temveč dovolj individualen skladatelj. V njegovi glasbi se združujejo na svoj način nemška romantika, italijanski temperament in slovanska mehkoba. Smareglia je skladatelj z velikim tehničnim znanjem, veliko psihološko pronicljivostjo in melodično invencijo. Tudi njegova harmonija je dosti drzna, izkazuje pa tudi zanimivo inštrumentacijo, orkestracijo. Ker Smareglia ni ubiral popularnih tonov in ni hotel uporabljati cenenih senzualnih efektov verizma, italijansko občinstvo pa ni bilo naklonjeno njegovim sicer umetniško tehtnim delom. Razumljivo je, da je bila zrela glasbeno dramatska ustvarjalnost tega nadarjenega skladatelja, ki vključuje opere Sigetski vazal (Dunaj, 1889), Cornil Schutt/Flamski slikarji (Dresden, 1893), Nozze Istriane/Istrska svatba (Trst, 1895 in Praga, 1896), La Falena (Benetke, 1897), Ocean (Milano, 1903) in Prepad (1914), deležna priznanj tako pomembnih osebnosti kot so Brahms, Bruckner, E. Hanslick idr. Za nas je posebno zanimiva Istrska svatba. Prikazuje življenje kmečkega ljudstva v skladateljevi ožji domovini in mestoma spominja na istrsko folkloro. Delo je kakor ulito iz enega kosa in vsebuje vrsti arij in duetov, ki so čudovito melodični, obsežnega razvoja in mestoma tudi strastne moči. Izvrstno zasnovan je tudi orkestrski part, ki je ves čas aktiven in živahen ter učinkovito podčrtuje in barva različne situacije. Avtor libretta, besedila Luigi Illica je delo postavil na začetek 12. stol. v istrski Vodnjan, v vas Smareglijinega dedka, nedaleč od Pulja.

Ob priliki skladateljeve letošnje 170-letnice rojstva in v čast ne prvo tržaško predstavo pred skoraj 130.-imi leti, sta tokratno predstavo v Operi HNK Ivana pl. Zajca na Reki postavila v koprodukciji Istrsko narodno gledališče v Pulju in Opera HNK z Reke in za snemanje le-te za nemško diskografsko založbo CPO. Še pred reško premiero, sta bili dve predstavi omenjene Smareglijeve Istrske svatbe še v Puli. Zdajšnjo premiero (na Reki) pa je dirigiral umetniški vodja Opere SNG Maribor Simon Krečič. Ne sam, pač pa v postavitveni ekipi, ki je pripravila tole predstavo: (še drugi) dirigent Zoran Juranić, režiser in dramaturg Marin Blažević, scenograf in oblikovalec luči Alan Vukelić, kostumografka Sandra Dekanić, asistentka dramaturga Sofija Cingula, prevajalka (predstava je tekla v izvirnem italijanskem jeziku, na displeju pa je tekel vzporedni hrvaški prevod) Rina Brumini, Reški operni zbor je pripravil Matteo Salvemini, koncertni mojster Reškega simfoničnega orkestra je bil Anton Kyrylov pa še kdo. V glavnih vlogah smo slišali in videli sopranistko Anamarijo Knego (v vlogi Maruše; v alternaciji še Gabrijela Deglin), tenorista Božeja Jurića Pešića (Lorenzo), tenorist Giorgio Surian (Menico), basist Filippo Pollineli (Biaggio = Blaž), altistka Stefany Findrik (Luze = Lucija), baritonist Jure Počkaj (Robert Kolar; Nicola), v vlogi kmetov in kmetic iz Vodnjana pa je bil tudi še kvalitetni in velik mešani zbor. Tudi ta je deloval v skladu ali kar kot neke vrste logični nadaljevalec solističnega pevskega ansambla, več kot navdušujoče idr. Opero v treh dejanjih je povsem zanesljivo ali skoraj perfektno oddirigiral naš S. Krečič, ki postaja poleg vodilnega dirigenta na naših, domačih (slovenskih) glasbenih tleh, vedno bolj afirmiran tudi mednarodno. Njegova vloga kot vodje celotne predstave, ne le glasbene, je vedno motivirana in angažirana. Če bi tem Krečičevim odlikam dodali še neke vrste empatijo, delom, ki ga kot eno najbolj zahtevnih vokalno inštrumentalnih glasbenih oblik predstavlja prav opera, zagotovo o tem sposobnem in zdaj že kar vodilnem slovenskem dirigentu srednje generacije, nismo povedali vsega; tudi s te predstave ne. Predvsem pa moram pohvaliti celoten pevski (solistični) ansambel, ki zagotovo velja v zdajšnji zasedbi HNK I. pl. Zajca na Reki za kar presunljivi sestav. Pevski solisti, (mešani) pevski zbor in orkester pa so delovali povsem usklajeno, igralsko prepričljivo in glasbeno čisto. Nedvomno je bila to tako zasluga celotne izvedbene ekipe, nemalo pa tudi še eden od tehtnih (glasbenih) prispevkov našega S. Krečiča. Tudi zato izpostavljam tole njegovo vlogo ponovno.

Še najbolj pa me je presenetila scena, ki je v koincidenci s kostumi in lučno postavitvijo kar nekam prednjačila v celotni predstavi. Njihova osnova so bile majhne miniaturne srednjeveških hiš takratnega Vodnjana z osrednjo ž. c. sv. Blaža v ospredju in ki so jih pevci v soigri še dodatni animirani ter nenehno v dinamiki gibanja premikali po odru; v različnih tempih, funkcijah in vlogah. Ponovno sem se spomnil na nesmrtnega nemškega operista R. Wagnerja, ki je za svoje operne drame in enkratno glasbeno gledališče v barvarskem Bayreuthu rekel, da se opera gleda in posluša. In prav tak je bil tokratni reški glasbeni oder, ki je tokrat gostil Smareglijevo Istrsko svatbo z našim maestrom S. Krečičem.