Franjo Frančič je pisatelj, pesnik in prevajalec z bogatim literarnim opusom, ki obsega več kot 60 knjig proze, poezije, dramatike in knjig za otroke. Med njegova najbolj znana dela prištevamo kratki roman Domovina, bleda mati in zbirko Dobro jutro, Charles Bukowski, v zadnjih treh letih pa se lahko pohvali z romanoma Vojno stanje in Samota orgazmov pozabljenih smrti ter kratkoproznima zbirkama Piši, ti samo piši in Pravljice o ljubezni, samoti in morju. Je tudi pisec dramskih in radijskih besedil, za svoja dela je prejel številne nagrade na literarnih natečajih. S svojim prepoznavnim veristično-poetičnim stilom iz knjige v knjigo obuja tematiko družinskih travm, socialne izobčenosti in stigmatiziranosti ter vrtenja v začaranem krogu stisk, v katerega tu in tam posveti kak svetel žarek ljubezni in z erosom navdahnjene miline. Po eni strani lahko v njegovih delih najdemo veliko avtobiografskih elementov, po drugi strani pa fantazijskih refleksij in fantazem, s katerimi vzpostavlja neke vrste literarno homeostazo, da se tako pisec kot tudi bralec sam lahko lažje prebijeta do konca, ne da bi pri tem zapadla v totalni nihilizem.
V svojem zadnjem romanu z naslovom Evtanazija ali Stražar, kdaj bo noč? se loti precej zahtevne in aktualne teme evtanazije, v katero nas “vrže” že takoj v uvodu, ko po citiranju izjav dr. Erika Breclja, dr. Andreja Pleterskega in dr. Dušana Kebra opiše omrtvičenost leve strani telesa in težave z vstajanjem iz postelje. V nadaljevanju razmišlja o razliki med pojmi kot so samousmrtitev, samomor in paliativna sedacija ter obuja spomine na prijatelje, ki so se odločili prestopiti mejo med življenjem in smrtjo. Zdi se, da Frančič le do neke mere verjame v svobodno voljo, saj na večih mestih poudarja, kako družinske razmere v času otroštva vplivajo na obdobje adolescence in odraslosti: “Dodeljeno ti je. Ves čas napetost, strah, nasilje, selitve. Mali izmučen pankrt si. Strah, selitve, napetost, nasilje. Rani te, lomi in lomi vsak ljubi dan. Poškoduje te. Zlomi ti srce. Za vedno.” in nadaljuje: “Lomijo te, dan za dnem. Selitve, reja, sirotišnice, domovi, zavodi, institucije. Ta peklenski ritem, ko nimaš doma, ko dom postane tvoj fantom. Ko nimaš nikogar, ki bi te imel rad. Ki bi te poslušal. Te objel in stisnil k sebi. Ko so noči ledeno mrzle. Ko ne rasteš več. Ko navidezno dopolniš polnoletnost, a nisi zmožen normalne komunikacije. Ker si živel drugače. A si nisi tega izbral.” Frančič je pri opisu svojih strahov, globoke žalosti in jeze, ki nikoli ne usahne, tako presunljivo iskren in vztrajen, da od nas terja premislek o tem, kako na družbeni ravni reševati tovrstne trajno poškodovane posameznike, ki nam nastavljajo zrcalo in ki opozarjajo na to, da je tako z družbenim sistemom kot s človeštvom samim nekaj hudo narobe. Samega sebe vidi kot hišo brez strehe, ki se kadarkoli lahko podre, sploh če že od prej nima postavljenih dobrih temeljev v smislu uravnoteženega družinskega okolja, vzpodbudnih dotikov, miru in bližine: “Zmeden si, otrok potrebuje znani pogled na svoj kos neba, kot potrebuje dotike, nežnost, šepet besed. Tu je temelj, tu zrastejo korenine, da kasneje lahko zmoreš viharje in neurja, vzpone in padce. Če temelja ni, če korenin ni, potem si kot hiša brez strehe, ki ob jutrih in večerih plava po razburkanem morju časa. Nikoli več ne najdeš trenutkov ravnovesja, miru in bližine. / In selitve postanejo način življenja. / – Svoboden si, svoboden, reče ženska v belem. / – Kaj naj s tako svobodo! ji zakričiš nazaj. / Ko se prebiješ v zadnjo etapo, jo videvaš skoraj vsako jutro, kako hodi v temi. Njene mačje oči se zeleno bleščijo. Ko se obrne v krohotu zmagovalke, te zmrazi.”
Zdi se, da nas Franjo Frančič skozi življenjsko izpoved neeksplicitno opozarja na dejstvo, da so temelji, ki jih zgradimo v najzgodnejšem otroštvu, veliko pomembnejši od samega razmisleka o evtanaziji. Prav tako je potrebno imeti v mislih, da svoboda brez pragmatičnih temeljev in družbenih omejitev, ne obstaja in potemtakem tudi svobodna izbira načina umiranja in smrti nima sama po sebi nobene vrednosti, je zgolj utvara, ki pa je – vsaj gledano skozi filozofsko-sociološko paradigmo – nujno potrebna, da “za nazaj” osmislimo življenje in hišo na simboličen način pokrijemo s streho tudi v primeru, če brez temeljev obvisi nekje “v zraku”.
Če se Frančič do 17. strani še nekako drži klasične prozne oblike, mu po njej struktura razpada v vedno bolj lirično obliko, tako da dobivamo vtis, kot da gre za eno samo dolgo pesem v prozi, ki jo prevevajo esejistični in ludistični utrinki. Posamezne besede se ves čas ponavljajo in v številnih variacijah prinašajo na plano vsakič nove uvide – postelja postaja bojišče, življenje pa ena sama nočna mora s počasnim umiranjem na obroke in nenehnim vprašanjem: Koliko odtenkov ima lahko bolečina?
Bolečina ima na tisoče odtenkov prav zaradi tega, ker jo poganja brutalna nezavedna logika, da imajo ostali ljudje večinoma uravnovešena, osmišljena in “normalna” življenja z izpolnjeno ljubeznijo, osrečujočim poklicem in stabilnimi družinskimi temelji. Kar je že v osnovi iluzija, ki jo kot vodo na svoj mlin napelje neoliberalni kapitalizem, da bi posameznikov libido vpeljal v svojo shemo “le še malo ti manjka do popolne sreče” in tako pridobil nezavedno človeka z vsemi frustracijami in fantazmami na svojo stran – tako v podobi poceni delavca kot v podobi večno nezadovoljnega potrošnika. Frančič svojo drugačnost od ostalih in “izobčenost” primerja s kletko in hišo, a je do sebe vseeno iskren do te mere, da med vzroki vidi svojo sovražnost do ljudi in sveta: “Vrata kletke so zaprta. / Ni več kam. / Ko se vprašam po vzrokih, morda je kriva sovražnost do ljudi in sveta. / Spomniš se, kako si sovražil osvetljena okna hiš. / Predstavljal si si, kako srečno živijo ljudje. Kako so povezani. Kako se imajo radi. / Ti pa si ostal tam, poln ran in bolečine. / Nisi izbral pekla. / Pekel ti je bil dodeljen.” Ne preostane mu nič drugega kot da se skrije za obrambne zidove in navidezno živi naprej, le da se v osrednjem delu knjige kot neke vrste uteha pojavi spomin na misteriozno črnolasko z vonjem po jasminu, ki kadi na balkonu in opazuje sence ljudi oz. njihove maske: “Ljudje potrebujejo to, iluzije, privide, igre. / In, kaj imaš ti sploh rad? / Vlake. Samoto. Drevesa. Oblake. Čipke valov. / Ledeni veter. / Opustele ulice.” Od nekod se prikrade spomin na umirajočo mamo, do katere ima že vseskozi ambivalentna občutja – pristno, a globoko potlačeno ljubezen, obenem pa apatijo in nezmožnost odpuščanja, saj je predstavljala del kompleksne družinske problematike: “Sedel si ob ženski, ki je umirala in jo držal za roko. / Vse manjša in manjša je postajala. / Upal si, da se bo zid podrl. / Da te bo razparalo. / Da se končno prebiješ do sebe. / Do svojih čustev. Do svojih spominov. Do resnične bolečine. / Da se končno prebudiš. Da zmoreta odpuščanje. / Da se zaveš, kdo sploh si. / Ni se zgodilo./ Niti takrat. / Ničesar nisi čutil. Ni bilo besed.”
Frančič tke besedilo v romanu Evtanazija ali Stražar, kdaj bo noč? na način asociacij, ki jih vsakič znova postavi na drug nivo, ne da bi pri tem opustil vodilno misel – da lahko ubežimo ljudem in življenju, ne moremo pa ubežati lastni smrtnosti. Ta nas preganja tako na zavestni kot na nezavedni ravni – kot edina predana mati in ljubimka obenem, kot rešiteljica vseh strahov in bolečine. Čeprav jo pričakuje z močno željo in večnim obupom, ne more skriti svojega strahu pred neznanim. Zato v nedogled opisuje svoja čustva skozi številne stavčne variacije, ki se ponavljajo – kot bi se pretvorila v smrtonosni orjaški mehanizem, ki podira pod sabo razumsko sklenjene stavčne strukture in argumentirane misli: “Strah se naseli v tebi. Ne veš, kdaj. Ne veš, zakaj. / Ves čas je prisoten. / Pride samo in udari. Udarja in udarja. / Ohromljen si. Otopel. / Otrok v mali temni izbi. / Duši te. Uničuje. Sesuva. / Pokrčiš prste na roki. Stisneš jih v pest. A bolečina se vrne. / Zamahuješ. V prazno. / Da bi začutil vsaj bolečino. / Tisto, ki reže in reže. Da bi se prebudil s krikom. / Da ne bi zaspal v tesnobi. / Žge. Reže. Udarja. / Napetost. Blaznost nemira. / Imena pozabe in imena smrti.” Namesto spremne besede Frančič vključi v zaključek Odziv umetne inteligence, ki sestavi sintetiziran povzetek tega dela, ki ga uvrsti v več literarnih zvrsti, “vključno s postmodernizmom, eksistencializmom in tudi minimalizmom.” Morda s prepuščanjem tega intelektualnega dela v roke ChatGPT robota želi sporočiti, da smo čisto vsi smrtni in nadomestljivi – tako pisatelji kot tudi uredniki, lektorji, pisci spremne besede in kritiki. Ali bo umetna inteligenca umrljivost in (nes)končnost postavila na nov nivo razumevanja, pa bo pokazal čas. Čas je tudi edini, sploh ko ga ugledamo skozi prizmo evtanazije, ki je izven dosega naše kontrole – hvala bogu, vsaj nekaj!
Miša Gams