Založba Bogataj, 2024
Piše: Matej Krajnc
9. 7. 2024, 11:00. Premierna predstavitev knjige Mefovih kolumen v ljubljanskem Konzorciju z založbo Bogataj in novinarko Maksimiljano Ipavec. Med občinstvom nekaj kantavtorskega življa (Jani Kovačič, podpisani), nekaj drugih legend peresa (Slavko Pregl, Majda Kne) in novinarskih kolegov (Andraž Gombač, Zdenko Matoz) in še marsikdo, ki ga je privlekla Mefova beseda, bodisi glasbena bodisi novinarska. 121 kolumen, opremljenih z duhovitimi pasicami pokojnega Marjana Motoha. 121 razmišljanj o sodobnem svetu, o katerem nekateri pravijo, da o njem ni več vredno razmišljati. A Mef je pisec stare šole in Mandrač, ki ga vsi poznamo, je medij, ki mu je pisan na kožo. Je neustrašen pisec, kar je jasno tudi, ko bereš besedila njegovih popevk. Nobena ni klišejasta ali dolgočasna, vsaka zase ima kaj priostrenega, zamišljenega, drugačnega. Če je knjiga že naslovljena po refrenu ene Mefovih pesmi, podoba na naslovnici pa ga razkriva kot kantavtorja, je pomenljivo, kar je povedal danes v Konzorciju: “Ker tako slabo pojem, si niti pod tušem ne pojem, pač pa razmišljam.” Samoironija, ki jo ta svet le redkokdaj še razume. A potrebna, če vsebine pričujoče knjige nočemo razumeti zgolj s podnapisom: časopisni eseji 2016-2024.
Kolumne v knjigi so razdeljene na pravljično število tem. Sedem. Ljudje, Covid, Turizem, Vrednote, Demokracija, Akcija, Okolje, Izola in Mediji. Covid pustimo stat, vemo, kaj se je dogajalo zloglasnega leta 2020 in potem še skoraj dve leti, vsak od nas ima tudi drugačno mnenje o teh časih. Mef noče polarizirati, kar je seveda jasno; polarizacija je najbolj cenena oblika nadzora. Ali intelekta, če ga potem sploh lahko tako imenujemo. In sanje so tu drugje: pri ljudeh, vrednotah, akciji. Notranjska, Kras, Primorje. Mef pozna te kraje do obisti in že kar na začetku tiskovke je povedal, kaj si misli o nekaterih akcijah. Čiščenje morja. Pogozdovanje Krasa. Da ni vse, kar se sveti, niti bron, kaj šele zlato. Je pa lahko gnoj. O tem ni dvoma. Bil je in je še kritik vsakdanjih političnih peripetij. Ve, kako je bilo ob obali nekoč in kako je danes, kaj prinesejo menjave oblasti in da je najhuje biti tiho. Zato ni bil. Mandrač je zato pomemben zgodovinski dokument, posledično pa tudi ta knjiga, ki dodaja še dimenzijo stripovskih pasic iz Mandrača in Idrijskih novic.
Tiskovno konferenco je vodil urednik knjige Damijan Bogataj, sicer tudi eminenca istoimenske založbe. Novinarka Primorskih novic Maksimiljana Ipavec je v knjigi prispevala spremno besedo in bistveno iz nje povzela tudi v živo. Čeprav vedno težko čakamo izid vsake nove Mefove plošče, svojčas pa smo z zanimanjem spremljali njegove festivalske in druge uspehe v vlogi pisca besedil, saj je njegovo ime pomenilo garancijo kakovosti v sicer zmuzljivem svetu popevk, je ključno, da ne pozabimo na Mefa kot publicista. Dobrih novinarjev ni več veliko, a pričujoča knjiga je dokaz, da jih je nekaj še ostalo. In da so tudi nekoč zares bili.
Damijan Bogataj, Mef, Maksimiljana Ipavec, foto: MK