Bora Đorđević (1952-2024)

Piše: Matej Krajnc

Eh, on in njegov BMW …

Kaj naj rečem, Bora? Poslednja glupost s tvoje kasete … Šel si in zaprla so se še ena vrata. Pred teboj je šel že Miša. Šel je Massimo. Šel je Kićo. Šel je Arsen. Kemo. Šla je Jadranka. Šel je Đole, ki je napisal najbolj imenitno pesem o naši srečni in žalostni Jugoslaviji, pesem Requiem z refrenom: “A gde smo mi, naivni, što smo se dizali na Hej, Slaveni? K’o da smo uz tu priču izmišljeni …”

Danes, ko je odšel mojster Čorba, me je spet prešinilo: dal’ je sve bilo samo fol? Z Đoletom sta nekoč bila kolega v Ranem mrazu in kljub različnim pogledom na nekatere stvari sta vse do konca spoštovala delo drug drugega. Oba sta verjela v zgodbo o Jugoslaviji do točke, ko to ni bilo več možno: Đole se je zatekel v otožnost, Bora v jezo. Oba sta bila imenitna pesnika. Đole je bil bolj čustven, Bora pa oster. Ko je Đole pel O kako tužnih ljubavi ima, je Bora že opravil s socialnimi primerki pred vrati javnih WCjev, sosedi, ki so se zgražali nad preglasnim rokenrolom, bivšimi in bodočimi dekleti … Ko je Đole padal v brezno brez dna, je Bora svaril svojo bivšo simpatijo, da je zanjo bolje, da se mu ne približa in pel o kurbah v amsterdamskih izložbah. Z imenitnim sarkazmom, samoironijo in humorjem. Nato je Jugoslavija šla cu grunt in prišla so temna leta. A o njih kdaj drugič.

Bora je do konca ostal pesnik. Brez kompromisov. Že prav, umiril se je, manj se je izpostavljal, bolj pazil na zdravje, za še ne objavljeno ploščo Riblje čorbe, ki bo zdaj, upam, vendarle izšla, pa napisal nekaj svojih najbolj pretresljivih besedil. Njegovo pesništvo je bilo priznano s strani stroke. Bora ni bil nikoli zgolj pisec besedil. Bil je luciden kronist. In bil je tak, kot so vedno bili tudi časi: vihrav. Nepredvidljiv. Vihteč.

Dan šolskega izleta je bil, ko sem leta 1986 dobil ploščo Osmi nervni slom. Pravijo, da je Čorba takrat za sabo že pustila svoja najboljša leta, a saj pravijo marsikaj. Je bila Istina slaba plošča? Pa Ujed za dušu? Daleč od tega. V bolnišnici sem bil, ko sem leta 1989 dobil ploščo Priča o ljubavi obično ugnjavi. Bral zapis v Politikinem zabavniku. Slaba plošča, so rekli. Jebite se! Strinjam se, da so zgodnje plošče Riblje čorbe bile bolj prelomne, udarnejše, morda bolj domišljene, bolj “lačne”. A moja Priča o ljubavi ima za seboj zgodbo okrevanja in je poleg Muzičarjev podpisanemu najljubša. S tem, da se Muzičari zdijo čisto objektivno najboljša plošča Riblje čorbe. Komajda so prišli čez sto tisoč. A kak nabor pesmi je na tem albumu! In na Priči o ljubavi je pesem Oko mene. Kar je najbrž dovolj.

Bora je dandanes le še stežka sedel na odru. A ostal je mlad. Ker ni bil le človek, ki je poleg Cankarja najbolj zadel bistvo naše mentalitete. Se za to opravičil, da je bil mir, čeprav je bilo vse skupaj vzeto iz konteksta in medijsko prenapihnjeno. A kljub temu je zadel v črno. Ker je bil poleg tega tudi človek, ki je znal besedo prijeti, jo obrniti, iztisniti iz nje sok in ta sok zabeliti z dejanskim stanjem. In ko sem ga lani gledal na Beogradskom proleću z Leskovarjem, sem se nasmehnil: verjel je v tisto besedilo, ki ni bilo njegov vrhunec, a napisal ga je za prijatelja. Na koncu sta pobrala še nagrado. In svet se je vrtel naprej. Večkrat se je oglasil, ko bi bilo morda bolje, da bi bil tiho, vztrajal pri nekaterih načelih, ki so mu na škodila. Svet pogledal iz čudnega kota. Nam nerazumljivega. Nekateri so ga zato zasovražili. A svet se je vrtel naprej. Pesmi so ostale.

Bora, bil si brat po peresu in tistih najinih nekaj srečanj je bilo vedno lepih. Bil si tisti, ob čigar pesmih smo, mulci, lahko razmišljali. Ker smo takrat bili še tako vzgojeni, da smo to znali. Ker so bili drugi časi. Neuvrščeni. Usmerjeni. Brez pajčevine na očeh, čeprav bi kdo rekel, da smo živeli z opranimi možgani. Usmerjenimi. A pogledaj sad bagru, anđele. Ne tisto od prej. Dandanašnjo. Ni treba daleč. Pazi, angel, da se ne spotakneš. Takrat smo bili najbrž izmišljeni. Zdaj smo zares tu. Ker je bilo vse tisto pravljica, nam tiste vrednote zdaj ne pomagajo več. Ostajajo pa upesnjene. Pričajo o tem, da bomo vedno vedeli, a hkrati nikoli zares vedeli. Taka generacija pač smo. In svet brez novih Borinih pesmi bo svet z enim požarom več. Cirkus pa se na žalost vedno vrača. A ljudje smo neumni in od tod izvira vse, kar imamo. Če lahko kaj rečemo o Bori, je to, da je ostal na svojem, njegova beseda in glasba pa ostajajo kosti v grlu, izprijena domišljija, bolšji trgi, muzikanti, ki se ga nacejajo, Eddy Grant, ki odhaja po tisti cesti, angeli, ki predobro vidijo v prihodnost, besede, ki vedno udarijo neposredno. Pogledaj dom svoj, majstore. Tih poklon.