Bandini Records, 2024
Piše: Matej Krajnc
Se spomnite Gorečega grma, ki ga je Luka Gluvić izdal še nedolgo tega? Tile dve pesmi sta nastali približno v istem času, pa nista prišli na album – ena bolj folki, druga bum čika bum, rokabilijevski blues v najboljšem pomenu besede. Intimno ozračje, ki ga Gluvić vzpostavi v naslovni pesmi, kar sámo narekuje besede in balada sodi med njegove najboljše pesmi; kar nekakšno kristoffersonovsko vzdušje zgodnjega nedeljskega jutra se sliši iz nje, kitara zveni tiho in zadaj klaviature kot violine, naslovna slika pa to vzdušje še potrjuje. Bo glasbenik odšel? Bo šla njegova družica? Gluvić-samotarski glasbenik zazna njeno ranljivost, lahko bi jo izkoristil: “Ležala sva v postelji, ko zunaj dež je umival dan, da se zbudi. Nagnila se je k meni in se zazrla mi v oči, zaznal ranljivost sem v njih, nekaj, kar strl bi brez moči, kot bila bi zobotrebec, ki med prsti mi leži.” A ključna je ugotovitev: “A ta stvar, ki jo deliva, veste, ta prenese vse.” Tisto, kar je vmes, poiščite sami. Druga pesem, Bam Bam ‘Bama, je zgolj navidez lahkoten bluesovski rokenrolčić. Moja prva asociacija je bila na pesem Aladambama Rogerja Millerja, ki jo je objavil na albumu duetov z Williejem Nelsonom (1982), a zgolj zaradi zvočne podobnosti besed. Poslušalcem puščamo, da sami skužijo, čemu sta pesmi končali na skupnem nosilcu zvoka (“Midva sva prava stvar … Bam Bam ‘Bama …”), izdajo pa pozdravljamo kot dobrodošel jesenski drobec v opus. Gluvić je letos opravil tudi kar nekaj koncertnih dejavnosti, dobro mero z bendom, ki je zdaj že fino uigran, kar so dokazali na akustičnem špilu v Hiši Jakoš (Ivančna Gorica), pa tudi v Prulčku. Obstaja gradivo, narod hrani dokaze.
Narod vedno hrani dokaze!