Veš, oče,
še vedno zaznavam sled tvojih besed.
Hodili ste po globoki gazi.
Sneg je škripal pod okovanimi čevlji.
Sapa je ledenela.
Na neobriti bradi so žareli drobni kristali.
Z upognjeno glavo ste hodili
drug za drugim v dolgi koloni.
Ozeble noge ste vlekli za sabo,
jedli sneg,
preklinjali svet.
Pod zamrznjeno skorjo plašča
pa je utripalo vroče srce,
goreče v želji,
goreče v upanju,
goreče v trdni nameri:
naši otroci bodo živeli v svobodnem svetu.
Že dolgo te ni, oče.
Če bi bil, bi te vprašala
o svobodi, vprašala bi te,
ali si se boril za TA svet.
Vem, kaj bi rekel.
Rekel bi, da je svet ponorel.
A vem, da tvoj zadnji utrip
ni zadušil drobne sledi upanja.
Rada bi se skrila za tvoja široka ramena.
Kot majhna deklica.
Rada bi verjela,
kakor si verjel sam,
tam, v koloni, med tovariši,
med lačnimi telesi in
prepletenimi sanjami.
Želim, da ne bi videla.
Želim, da ne bi slišala.
Želim, da ne bi občutila bolečine,
medtem, ko v hiši tisočerih oken
delijo medene besede in
grabijo z dlanmi obrnjenimi k sebi.
JAZ! JAZ! MENI! MENI!
Kje sva MIDVA, kje smo MI?
Tam, nekje, pa ne prav daleč,
v hladni sobici osamljena Vida
z brezzobimi čeljustmi
melje zadnji krajec kruha.
Tam, nekje, pa ne prav daleč
obupana mati pritiska na srce
bolnega otroka.
Če ga bo dovolj močno stiskala,
morda ne bo umrl,
če pravočasno ne bo dobil zdravila.
Tam, nekje, pa ne prav daleč
v bledi koloni čakajo na milost
manj in na smrt bolni.
Nisem John Lennon, a sanjam.
»Sanjaj,« je rekel oče,
»če sanjaš močno,
se uresniči.«
Že dolgo nisem več deklica,
sedaj sanjam z vprašajem v srcu:
o prijateljstvu brez ZAVISTI,
o ljubezni brez POGOJEVANJA,
o sobivanju brez POHLEPA,
o miru brez GRABEŽLJIVOSTI…
Tam, nekje, globoko,
pa tli drobno upanje.
Če hočem preživeti,
moram verjeti.
Veš, oče,
spet bomo srca nosili v dlaneh,
nekoč, verjamem.