1. koncert nove – 27. sezone koncertnega-modrega abonmaja Kulturnega doma »Franca Bernika« Domžale ali tudi slovitega »Bekavčevega« abonmaja
Piše: Franc Križnar

Naslovnica progr. lista …
V komaj kaj znanih Domžalah, nedaleč od Ljubljane, se v okviru umetniškega vodje našega klarinetista, dirigenta in skladatelja Mateja Bekavca odvijajo abonmajski koncerti v Kulturnem domu »Franca Bernika.« V njihovi Tomčevi dvorani se jih vsako leto zvrsti šest. Odkar so vanje vključili ob solističnih in komornih koncertih še povečano število koncertov z njihovim Abonmajskim orkestrom KD Franca Bernika (na gostovanjih so poimenovani kot FK Banda), sem jih poimenoval kot domžalska »Akademija St. Martin in the Fields. Sestavlja jih do 18 godalcev, po večini mladih, ki pa nastopijo tudi v manjših ad hoc zasedbah, ali pa jim po potrebi še dodajo kaka druga glasbila.
Tokrat so nastopili brez dirigent in z gostujočim odličnim španskim violinistom, ki je odigral vlogo prvega violinista-koncertnega mojstra, Antoniom Viñualesem Pérezem. Nazadnje deluje v švicarskem Baslu Kot violinskega mojstra ga poznamo že iz prejšnje sezone istega abonmaja, tokrat pa je ansambel presenetil s povsem novim sporedom španske in latinskoameriške glasbe. Zato tudi tak naslov koncerta, Olé – Pobeg na jug. Vse to je omenjena zasedba odigrala v delih skladateljev Andrésa Gaosa, Luigija Boccherinija, Manuela de Falle, Alberta Williamsa in Joaquina Turine. Bil je to večer temperamentne in koncertno odlično odigrane južnjaške muzike. Tej je bila tako umetelnost kot folklora skoraj tuja pa spet ne. Kajti mladi godalni sestav, ki zdaj v zasedbi, v kateri se je pokazal nazadnje, samo pridobiva na vsej svoji odličnosti.

… violina in solist …
Ampak že začetek je bil tokrat v Domžalah povsem nov, oblikovno zanimiv. Kajti slabe pol ure pred koncertom nas je v sprejemnem avditoriju pričakala uvodna soigra godalnega kvinteta, ki je nekako povabil prihajajoče se občinstvo in obenem opozoril nase s povabilom na koncert kot neke vrste »tafelmusik.«1
1 “Namizna glasba” je izraz, ki se od sredine 16. stol. uporablja za glasbo. Igra se na pogostitvah in banketih.

… godalni kvintet …
V že navedenih skladateljih se je od samega začetka pa vse do konca tega koncerta, vključno z edinim dodatkom, izkazala vsa godalna tenkočutnost. Res, da je gostujoči španski violinist vse kar smo slišali, več kot prepričal svoje sodelavce, ampak je potem le moral vsak zase in vsi skupaj tako tudi prebrati in izvesti.

… 17-članski ansambel na odru KDFBD
Po uvodni Nočni impresiji španskega violinista in skladatelja A. Gaosa je bilo slišati (in tudi videti!) osrednjo skladbo tega večera, delo italijanskega skladatelja L. Boccherinija, ki pa je dolgo služboval na španskem dvoru. Njegova programska Nočna glasba/String Quintet št. 60 v C-duru, op. 30, št. 6, G. 324: Musica notturna delle strade di Madrid. Kot že naslov pove, gre v obsežnem (25 min.) 7-stavčnem delu za (glasbeni) opis utripa mesta in njegovih ulic v poznih urah s polnim prikazom simbolizmov in nostalgično podoživljanjem zvena cerkvenih zvonov, dvorjenje, ulične umetnike idr. In res so nekateri člani orkestra kar plesoč odhajali v zaodrje, spet drugi so peli, igrali kot eho orkestra v zaodrju, spet druga solistka-violinistka je igraje priplesala na oder itd. V 6. stavku-Il tamburo pa so godalci (violine, viole in violončela – ne pa kontrabas) vzeli v roke svoje inštrumente kot tamburice in z brenkanjem odigrali ta stavek. Španski ambient je bil tako večstransko obarvan.
Do konca tega koncerta v Domžalah (28. okt.) je šlo samo še tako naprej, do vrhunca vseh elementov po kriterijih omenjenih dogodkov. Pot je bila strma in popolna, komajda pa jo je programsko dosegel še argentinski skladatelj A. Williams s svojo Argentinsko suito št. 1 v štirih stavkih. Tudi ta je poudarila »ves blišč in bedo« noči in njenih impresij, oplojeno z argentinsko folkloro. Ekstaza tega koncerta pa je bila dosežena s Špancem J. Turino in v priredbi za godalni orkester Oración del torero. Gre za glasbeno pripoved: vizijo in molitev bikoborca. Tukaj se je godalcem pridružila še tolkalka Špela Cvikl Flis, ki je igrala na najbolj tipična španska tolkalca, kastanjete.
Med številnimi mladimi in odličnimi godalci (5 primov, 5 sekundov, 3 viole, 3 violončela in kontrabas), ki so igrali tudi solo, soli in tutti, je izstopajoče in odlično (solistično) odigral tudi solo violončelist Martin Sikur.