Litera, 2023

Piše: Matej Krajnc

Niso. Tudi mi nismo. A če bi bile stvari tako enostavne, ne bi bilo pričujoče knjige.

Dr. Brede Mulec se morda spomnite iz obdobja, ko je Slovenija predsedovala EU … bila je uradna govorka Ministrstva za kulturo. Njena monografija o uradnikih pa sega v nekatere sfere javnega, o katerih se ne govori veliko ali pa se govori, a ne na glas. Najprej so tu stereotipi: na uradnike smo vsi občasno jezni, ko bodisi stojimo pred okenci bodisi pri telefonu, pa mejli ne prihajajo nazaj ipd. Včasih jih imamo za aparatčike, drugič jih enostavno ignoriramo. A uradniško delo ima, kot vsa dela, svoja pravila in tudi sankcije. Morda menimo, da se uradnikom gleda skoz prste, a to je seveda naše laično mnenje. In pričujoče delo s podnaslovom Disciplinski postopki skozi stoletje seže nazaj v SHS in Kraljevino Jugoslavijo, torej t. i. “staro Jugoslavijo”. Avtorica je analizirala personalne mape tedanjih uradnikov, ki so pričale o njihovem položaju, o kršitvah reda, o integriteti torej, ki pa je čisto človeška zadeva in torej ni nujno neomajna. Ali pa, raje recimo odkrito, je redka ptica. Svojčas je bil sicer občutek časti (integritete) več vreden in bolj cenjen, danes, v postosamosvojitvenem obdobju t. i. demokracije ostaja ta integriteta, kot je razvidno iz dnevnih poročil, bolj ali manj na papirju, se tudi vsaj na videz manj sankcionira, včasih pa je bil občutek osebne sramote nekolikanj večji. Seveda, če se danes lahko najvišji državni funkcionarji izvlečejo iz najrazličnejših (včasih smo rekli) zavrzlam v škodo skupnosti, je impulz v javnosti slab. Državniške drže domala ni več in tisti, ki se najbolj trkajo po prsih, imajo na glavi ponavadi največ masla. Tudi javne diskreditacije, sovražni nastopi in podobne reči grejo kar nekako mimo, česar včasih ni bilo ali vsaj ne v tolikšni meri. Na eni strani imamo politične konvertite, ki so se spremenili v samooklicane angele in jim je v resnici mar zgolj za denar in oblast, čeprav imajo na določene segmente prebivalstva prav mesijanski vpliv, na drugi pa so brezoblični uradniki in funkcionarji, ki jim je pravzaprav vseeno. Tisti, ki bi lahko kaj spremenili, ne pridejo do besede, ker to ni v interesu demokracije, beri: kapitala, ki že od pamtiveka vrti svet. Pa tudi nočejo v ta ceh.

Avtorica se že na začetku knjige sprehodi po času, v poglavju Uradniška pot z reminiscenco preteklosti do pogleda v sedanjost. Nadaljuje s kratko zgodovino državnega uradništva (poklic je bil ugleden in zaželen), se ustavi pri časti in ugledu državniškega stanu, podkupovanju, izdajanju tajnih podatkov, nediscipliniranih sodnikih, drugih sodnih uslužbencev in sklene s slabo podobo uradnikov in javnih uslužbencev. V družini smo imeli mestnega finančnika, to je bil za čas med obema vojnama zavidanja vreden družbeni položaj z ugledom in tudi odgovornostjo. Veliko sem poslušal o njegovi strogosti, natančnosti in nepopustljivosti. Svojčas je bil oficir AO, a saj veste, cesar je pogrnil, začele so se druge oblike državnih ureditev. Pri nas smo sicer še kar obdržali monarhične prvine, dokler ni spet zarohnelo po Evropi. A preden si svojčas dobil uradniško službo, si moral prestati kar nekaj ocen. Silno zanimivo je spremljati odnos uradnikov v javnosti preko umetnosti: kako so jih upodabljali, slikali, risali. Kako je bila nekakšna nečloveškost in skorumpiranost kar privzeta. Pa smo spet pri stereotipih. In v knjigi imamo zanimiva podpoglavja o lenobi in brezdelju kot idealu, že od antike. Ugotovimo, da so za te javne podobe sokrivi tudi mediji. Že svojčas in še posebej dandanes, ko je “medij” tudi precej širši pojem, kot je bil.

Če se torej želite poučiti o uradništvu v preteklem in pričujočem stoletju, vzemite v roke dotično knjigo, opremljena je z vsem znanstvenim aparatom, torej tudi z obsežnim odsekom virov in literature. Kot v petdesetih letih 20. stoletja se tudi dandanes bojimo “tiste” bombe. Današnji čas je čas strahu, kot ga že dolgo ni bilo. Je pa tudi čas pristranskosti, kot je že dolgo ni bilo, niti v zdaj tako silno očrnjevani bivši državi. Zlepa že ni bilo, v imenu “demokracije” in pravice namreč, toliko demoniziranja in diskvalifikacij brez resničnih stvarnih temeljev. Vse je zvečine črno-belo, ako nisi naš, si škodljiv. Vse to postaja družbeno sprejemljivo, kar je še bolj strašno kot veliki bum, ker se ugnezdi. In moje zadnje srečanje z uradniki doslej? Nov potni list. Letos poleti. Šlo je kar ok, moram reči. Moram reči, glede na dano situacijo.