Likovna recenzija: Barvna zaslepljenost / Dušan Hedl – slike

Barvna zaslepljenost / Dušan Hedl – slike

Piše: Sara Nuša Golob Grabner

Dušan Hedl se je 4. 10. 2024 v Objektu tržnica predstavil z novim likovnim projektom pod naslovom Barvna zaslepljenost. Kljub dejstvu, da gre za umetnika brez formalne umetniške izobrazbe, ne gre za njegovo prvo razstavo ali umetniški projekt, saj je – odkar se je v devetdesetih navdušil nad popartom in specifično Warholom, z oblikovalcem Romeom Štraklom, ustvarjal popart dela s slovenskimi motivi. Popart dela so bila uporabljena za ovitke knjig, kolaži iz Hedlovega zgodnejšega ustvarjalnega obdobja pa za ovitke plošč, saj se Hedl primarno ukvarja z založništvom in umetniško produkcijo. Za razumevanje likovne poti Dušana Hedla, moramo poznati prav njegovo profesionalno ozadje, saj po njegovih lastnih besedah, ne razume ljudi, ki ne vztrajajo v tem kar so začeli, saj nas vse kar počnemo zaznamuje in doda k naši poklicanosti. Ena od stvari pri katerih vztraja on je tudi punk, s katerim se je pričel intenzivneje ukvarjati v skupini Center za dehumanizacijo (CZD) in s katerim še vedno živi skozi nove projekte kot je na primer Punkappella. Kombinacija pankovske usmerjenosti in Warholovske pop, množične in kapitalistično podnaslovljene ideologije ustvarja zanimiv in nepričakovan preplet, ki rezultira v določeni meri navideznega samozanikanja. Ob pozornejšem premisleku se zavemo, da pravzaprav ne gre za popoln oksimoron, temveč za spretno iskanje ravnotežja med resničnostjo trenutnega sistema in željo po spodkopavanju le-tega skozi anarhistično, uporniško odprtomiselnost. Navsezadnje se konstrukti najbolj učinkovito spreminjajo od znotraj, Hedl pa k problematikam pristopa z enakovredno mero cinizma, igrivosti in upanja, kar je razvidno tudi v njegovih likovnih delih.

Kot nakazuje naslov razstave, se avtor pretežno poslužuje komuniciranja prek močnih in kontrastnih barv. Osnovna formalna značilnost slik je debelejše plastenje akrilnih barv (večinoma gre za monokromatska dela), na katera avtor dodaja reliefne vzorce z valjčki za pleskanje. Ta pristop pri večini del izpade izrazito ornamentalen, kalupen in gledalca zmede, saj ni prepričan ali gre za umetniško ali popolnoma komercialno delo. Prek zavedanja o miselnem procesu ustvarjanja se moramo opomniti, da to ni nujno izključujoče. Predvsem je premoščanje vrzeli med pop-komercialo in izpovedno umetnostjo očitno, ko opazimo manjše, skorajda neopazne napise na slikah – odlomke besedil skladb CZD. Vtisi kot tudi likovna sredstva sama, so v navzkrižju namensko. V obče prijetno vizualno podobo se vpletajo družbeno kritične in intimne izjave (na primer: »bodiva glasna, bodiva strastna, preglasiva svet, ki naju hoče zmlet«), ki podpirajo avtorjevo prepričanje, da je treba ljudi pridobiti prek prijetnega okolja in jih obdržati v stanju razmišljanja, ko se počutijo k temu prijazno povabljeni. Ustvarjen je torej mamljiv a pretkan prostor, ki svojo agendo sporoča šele, ko smo vanj že popolnoma potopljeni. Ob tem je razviden prizemljen in ironičen pristop umetnika, ki izjavi:

»Vsaka umetnost je dekoracija, npr. slika dekorira vizualno vidno okolje, glasba pestri zvočno okolje. Vsaka dekoracija ima svojo, v produkciji sezonske mode vse krajšo, življenjsko dobo. Zato je potrebno dekoracijo maličiti, kaziti, preparirati, pregrafitirati, popackati, jo modificirati. Če se skozi spremembo dekoracije dogaja še zgodba, potem lahko upamo, da bo dekoracija živela dlje.«

Gre torej za spodkopavanje samega sebe in umetnosti nasploh, z željo, da bi umetnost našla nove načine preživetja, dosegla neke vrste evolucijo, ki bi ji omogočila uspešneje obstajati v nehvaležnem okolju.

Tapetna podoba likovnih del ustvarja lažno domačnost in poznanost, besede nas trgajo iz udobja, naslovi nas opominjajo na resničnost preživetja v kulturi (I Am Broke), celotna razstava se poigrava z našim moralnim umeščanjem v katerokoli radikalno smer razmišljanja, saj na nobeni točki ne popolnoma sprejme enega pričakovanega kalupa – čeprav sega po kalupih v sami formalni osnovi izdelave. Tovrstno izogibanje umeščanju lahko konec koncev označimo tudi kot zelo pankovsko. Umetnost je odraz družbe in eden od njenih namenov je tudi, da družbo reflektira. Slike Dušana Hedla izpostavljajo vsesplošno nasičenost z barvami, ki kričijo in zahtevajo našo pozornost na vsakem vogalu, z namenom, da bi nas v nekaj prepričale, nam nekaj prodale – v primeru razstave vsaj same sebe, da dokončno izpolnijo umetnikovo pripovedno nit, ki je prav toliko ironična kot je iskrena in zanimiva. Naivno bi bilo pričakovati, da bi tudi v tej zadnji stopnji ideja ostala preprosta in enostranska. Slike se zaradi enotnosti barv in odseva reliefa zelo težko ujamejo na fotografijo, kar vsaj delno onemogoča njihovo primerno promocijo ali reprodukcijo. V osnovi je razstava kontrast, ki v globlje v svojem konceptu skriva veliko mere harmoničnosti in smisla. V kaotičnem svetu je nesmiselno pričakovati enoznačno in usklajeno delovanje, zatorej lahko materializacijo tega razumemo tudi kot dejanje poguma.