Piše: Matej Krajnc
Highway 20, 2024
Sedmi del glasbenoskrinjičnega niza Lucinde Williams (če ji sledite, veste, da se je poklonila že vrsti uglednih imen) končno daje odgovor na vprašanje: kaj pa Beatli? Lucinda je album posnela na kraju samem, torej tam, kjer se je v šestdesetih vse skupaj dogajalo – in iz prve roke lahko zapišem, da je obisk znamenite zgradbe nekaj, kar ostane v spominu. Sploh pa, če tam še snemaš, kar bi se mi tudi zgodilo, če ne bi gospodje denarniki ravno takrat ustavili sveta za dve leti. Vozil sem se iz centra Londona v West Hempstead in Abbey Road je bila ravno na poti, St. John’s Wood pa za voglom. Če k temu prištejemo še Belsize, smo na nek način zajeli šestdeseta. In šestdeseta so bila za Lucindo Williams, kot tudi za mnoge druge, formativno obdobje. Ena osrednjih figur t. i. “americane” je v drugi polovici osemdesetih s svojo mešanico ameriške “roots” glasbe in avtorske note končno “prišla na uho” širšemu občinstvu in se uveljavila kot pomemben akter pri ohranjanju dediščine z močnim in neodvisnim avtorskim nabojem. To seveda pomeni, da je niste mogli zares popredalčkati: že na prvi plošči leta 1979 je pokazala, da njen diapazon sega od afroameriškega do t. i. “belega” bluesa, tretji album, s katerim je leta 1988 prodrla, pa je zaključila pesem Howlina Wolfa, kar je bila v obdobju velikih visokonakladnih pop albumov nekakšna zanimiva anomalija. Saj ne rečemo, da je to počela edina, takrat se je že nabralo nekaj takih, a v poplavi klasičnega mtvjevskega štofa so take reči bodisi zaštrlele bodisi šele mimo brez učinka.
Za svojo beatlovsko ploščo je izbrala 12 pesmi iz vseh obdobij ustvarjanja znamenite zasedbe, a fokus je na glasbi druge polovice ali, še bolje, poznega obdobja njihovega ustvarjanja: Yer Blues, Something, Let It Be, The Long And Winding Road, While My Guitar Gently Weeps, Yer Blues, I’ve Got A Feeling, Don’t Let Me Down … Nato tudi Can’t Buy Me Love in I’m Looking Through You, denimo. Beatli so na zadnjih treh studijskih albumih (plošče Yellow Submarine ne štejemo) spet postali imeniten “roots” band, imeli so prirojen občutek za ritem in blues, zato so v tovrstnih pesmih tudi tako prepričljivi, denimo na albumu Let It Be, ki ne glede na mnenja grumpy zgodovinarjev sodi v vrh njihovega opusa. Lucinda je tako izdatno izbirala z Belega albuma, Abbey Road in Let It Be; vse pesmi je izvedla t. i. “pravoverno”, brez odskokov v kakršnekoli anomalije, bend se je našpičil, ona pa odgrmela s spoštovanjem in andohtjo. Izvirniki so že sami bili dovolj revolucionarni, zato se Lucinda ni trudila, da bi jih spreminjala. Nobenega odvečnega jammanja ni, kilometrina, izkušnje in nenazadnje tudi njena nedavna resurrekcija iz zdravstvenih težav pa prispevajo k prepričljivosti in udarnosti izvedb.
Ko poslušam Lucindo Williams in pomislim, da je leta 2020 hodila s palico in ni mogla igrati kitare, 2021 pa je že bila na odru, je poslušati jo, kako odpoje While My Guitar Gently Weeps čisto dovolj, da bo pričujoči album kotiral visoko na moji letošnji lestvici. Leto je skorajda mimo in leto 2025 bo obeležilo 60 let od izida prelomnega beatlovskega albuma Rubber Soul. In čeprav With A Little Help From My Friends ne bo nihče nikoli več odgrmel kot Joe Cocker leta 1968, ima Lucinda Williams svoj point: treba je preživeti, spoštovati korenine in iti naprej.