Piše: Matej Krajnc

»Kupil si Slavijo?«

»Nego kaj! Nazaj bomo vzpostavili sistem plesa in petja!«

»Petja in plesa?«

»U!«

»Plese boš uvedel v Slavijo? Mladi ne hodijo več plesat!«

»Aplikacija bo. Mladi si jo bodo lahko naložili in izbrali vrsto plesa. Z avatarjem, ki si ga bodo naredili najprej, bodo potem žurirali kar s sedeža!«

»Virtualni plesi?«

»Kaj pa? Si mislil, da bomo odpirali plesišče!«

»No ja … Mislil sem, da bi igral.«

»Saj te bom najel za intermeco!«

»Če pa si rekel, da …«

»Igral boš vsak večer po uro v sobici, ki jo bomo odprli za barom. App bo prenašal tvoje igranje, sicer pa bomo naredili virtualni bend. Kot one man band ali duo z Barcarolle ne moreš igrat za ples ves večer!«

»Zakaj ne? Imam tudi klaviaturo!«

»Ti si bolj avtorski tip, Barcarolle je cepljena na underground, mi pa potrebujemo muziko a la Oye Como Va, Jutri sin vaš bo postal vojak, Mango banana, ejtis pop, dalmatinske, Vinko Coce, take reči, pa kak klasičen valcer za retro večer …«

»Saj igram valcere!«

»Valcere igraš? Od kdaj?«

»Od danes igram valcere! Mama mi ne bo več plačevala kitar, Barcarolle odhaja …«

»Zapušča te? Lahko grem jaz z njo ven?«

»Poslušaj …«

»Dober tim sta bila. Kaj boš brez nje?«

»Kaj te briga!«

*

»Du hast Freude mir gebracht!«

»Nehaj že s tem!«

*

Ti si mi u mislima,

jao jao, jadna ja …

»Ta je tvoja nova?«

»Za ples!«

»Boš pel v ženski osebi?«

»Ne!«

*

»Škržat feat. Frane Krokar si napisal na vabilo. Kdo je Krokar?«

»Umetni dim pripravlja in zvočne učinke!«

»Škržat, to ni diskoteka!«

»Nisi rekel, da bojo vse vrste plesi?«

»Hja …«

»S Franetom sva sodelovala pri Pasjem ekcemu.«

»On Krokar, ti Škržat … Ni to malo neresno?«

»Kako se pa ti pišeš, Šime?«

»Buldok, ampak je s k-jem!«

*

Svako za sebe,

bog za sve,

nosi se, prijane, žuri mi se …

»Carl, izgovarja se pri-ja-ne, ij, kot ee y, ni prajđane …«

»Well …«

»Zakaj sploh hočeš pet Blue Suede Shoes v prepevu?«

»Because Škržat did such a good job!«

*

»Goste boš imel?«

»Saj sem ti poslal spisek, kaj se zdaj čudiš. Kot da ni logično, da ne bom sam žgolel cel večer!«

»Carl Perkins … Roscoe Beck … Brane Zlojutro … Momčilo Svetozarev … Rosemary Clooney … Ni Momčilo zdaj v Parizu?«

»Je.«

»Nista Carl in Rosemary že precej odognjena?«

»Sta.«

»Ne me jebat, Škržat!«

»Kaj? Če si mrtev, potem ne smeš več nastopat v Slaviji ali kaj?«

»Johnny Hodges … Roy Eldridge …«

»Par džezerjev sem poklical.«

»Coltrane … Miles Davis …«

»Oba sta potrdila!«

»Miles Davis bo igral v Slaviji?«

»Niti ni računal, ker pravi, da zdaj ne potrebuje več denarja!«

»Noro!«

*

Pljuni i puši,

puši i pljuni,

mama ti je Ava Gardner, a otac Miki Runi …

»Well …«

*

»Gospod Anton Webrezbechoff, miza za triintrideset oseb …«

»Nisi rekel, da bova sama, Tony?«

»Še enaintrideset drugih mojih osebnosti pride, vsaka ima svoj stol. Te moti?«

»Ne ne, samo vprašam. Že leta nisem bila na večerji s plesom.«

»Rahlo me skrbi, priznam. Škržat je dober, a ima čisto svoj štih in mi ni dovolil, da pridem na generalko!«

»Ni to tisti, ki igra pri Astorii? Gospod z Ezl eka?«

»Kak jebeni gospod!«