Cankarjeva založba, 2024
Piše: Matej Krajnc
O pričujočem romanu je bilo že precej napisanega, vzporejali so ga denimo s Sally Rooney in to je vselej precej nehvaležna popotnica. Nekateri se boste spomnili, da so v sedemdesetih vsakega, ki je sam pisal in izvajal svoje pesmi, oklicali za novega Boba Dylana, kar je bilo precej krivično do talentov, kakršni so bili Loudon Wainwright III, John Prine, Bruce Springsteen, Tom Waits ali Steve Forbert. Imeli smo tudi “slovenskega Boba Dylana” in še marsikaj podobnega, kar je za medijske naslove najbrž ok, manj pa za naslovnice in naslovnike teh titul – kot bi sami ne premogli lastnih. Že prav, že prav, lahko se bere tudi kot kompliment, jasno, a na dolgi rok je vseeno bolje, da na take epitetone pozabimo, sploh v primeru Katarine Gomboc Čeh, ki je že dokazala, da ne potrebuje imena Sally Rooney, da bi pokazala, kaj zna. Pustimo torej to v predalu marketinških šal in posebej še tisti vprašaj na koncu. Kaj pa če je Sally Rooney irska Katarina Gomboc Čeh? Vprašaj goes both ways, če uporabimo globalni jezik.
Naslov hote ali nehote parafrazira staro Šifrerjevo popevko z repertoarja Nece Falk Vsi ljudje hitijo: z obrazi obrnjenimi v tla, nihče nikogar ne pozna … Pri avtorici bi to lahko pomenilo preseganje situacije, ki jo omenjajo na platnicah, ki je zdaj že dolgočasna tema, mlade generacije namreč nerade tripajo na grehe staršev in na njihove drobne ali manj drobne zamere. Rivalstva in deljenja so itak povsod in če ste kdaj gledali kak film o nastankih bendov, zborov ali katerekoli vrste kolektivne združbe, veste, da si ljudje ne moremo pomagati: vsak bi nekaj rad in vsak bi nekaj rad po svoje. Bendi niso razpadali ali menjali kadrov zgolj zaradi drog in ljubezenskih trikotnikov, pomembno je bilo, kako se kdo počuti, ali je dovolj zastopan ali ne … Pomembno je tudi, kako se obnaša lider, kakšna so njegova pričakovanja in ta faktor v pričujočem romanu ni čisto zanemarljiv. Maša študira antropologijo, to je hitro jasno, če obrnete knjigo, Maks dela z begunci, kar je dandanes spet nadvse aktualno, ko se v t. i. svobodni Evropi dvigujejo meje. Dobili smo šengen, da moramo zdaj na meji z Italijo sestopati z avtobusov. Krasni novi svet, pa so svojčas tako udrihali čez socializem, kako diktatorski da je. Rdeči pasoš je odpiral vse meje, takrat še ne šengenske. In razmerje/infatuacija/prijateljstvo/poznanstvo/druženje (karkoli že je z njene ali njegove strani) Maše in Maksa determinira tudi ta stara zgodba o takšnih ali drugačnih bivših časih, seveda z vidika njunih starcev, ki se ne znajo zediniti, kako je bilo in kako naj bo. Maši se dogaja še marsikaj drugega, a v luči vrste novih knjig o vprašanjih tujstva, izbrisanosti in podobnih tem tega aspekta v odnosu Maše in Maksa ne gre zanemariti. Ob tisti poroki njene sestre sem se nehote spomnil na znamenito peripetijo iz Seinfelda, ko Elaine zavida Georgeu, da se bo poročil, čeprav bi on storil, kar bi se dalo, da bi do poroke ne prišlo.
Maša poje v zboru. Na platnicah zapišejo, da sanjari ob glasbi Lane del Ray. A tudi Lana del Rey je sčasoma obrnila ploščo in se iz tistih sanjarijskih balad podala v nekolikanj drugačna razmišljanja o svetu. Pri Maši ga vsaka po svoje determinirata tudi Sara in zborska šefica Agata, kjer se lahko vprašamo (ali pa ne), ali bi si rada zbor prisvojila kot osebni projekt. In potem z vodenjem zbora zaključi. Tudi od takih vprašanj je odvisno, kam nas bo ob branju zapeljal roman. Katarino Gomboc Čeh smo spoznali kot pesnico, najprej na Urški, nato še zunaj nje. Njen pričujoči prvi roman, dolgometražna in suverena stopinja v prozo, je zanimivo in izdatno popotovanje v globine mentalitet, ki jih ne znamo razrešiti, o njih pametujemo po družabnih omeržjih in se zdi, da bomo rešili svet, v resnici pa se pravzaprav zelo slabo poznamo. Novim generacijam je počasi začelo viseti dol za ta preigravanja. Prihodnost je nekje drugje in zdi se, da to nakazuje tudi pričujoči roman.