Borut Gombač, slovenski pesnik, pisatelj in dramatik, je pri Založbi knjig Kulturnega centra Maribor objavil svojo novo knjigo z naslovom Govori (2024). Grafično zasnovo je opravil Peter Dobaj, fotografijo na naslovnici, ki prikazuje avtorja, je posnela Maja Mekina.
Čeprav je v knjigi kar nekaj priložnostnih govorov, Gombač na začetku pojasni, da so to samo odlomki iz govorov, pa tudi iz revijalnih in monografskih prispevkov, intervjujev, dnevnikov, scenarijev, javnih in zasebnih dopisovanj, knjižnih razstav, zgibank, anekdot ter kramljajočih pogovorov ob kavici in kozarčku. Zaporedje odlomkov ni kronološko, temveč največkrat asociativno. Avtor določeno temo v manjših ali večjih krogih obdeluje z več vidikov, tako da se le-ti med seboj razlikujejo le v odtenkih. Beseda govor naj bi skrivala pogovor s tistimi, ki ga berejo.
In kaj nam govori Borut Gombač? Pripoveduje nam o pesniškem ustvarjalnem postopku in vrednotenju poezije, lastnih občutkih in doživljanju, pisanju radijskih iger, songov in lutkovnih iger, svojem knjižničarskem delu in pomenu umetnosti v družbi. Iz njegovih besed je mogoče razbrati, da imamo opraviti s plemenitim, strpnim in dobronamernim človekom in ustvarjalcem, ki v obsežni knjigi na dvesto štiriinsedemdesetih straneh (na zadnjih štirih straneh je natisnjena spremna beseda) ne izreče ene same grde, zlobne in sovražne besede, ostre kritike ali izničenja. Čeprav velja za enega najboljših mariborskih literatov in umetnika, ki se je s svojimi deli uveljavil v širšem slovenskem prostoru (Gombač je prejemnik Veronikine nagrade, Glazerjeve listine in številnih nagrad na različnih literarnih natečajih), je nenavadno skromen in samokritičen. Ima se za zadržanega, introvertiranega in celo rahlo avtističnega človeka. V intervjuju s Petro Vidali pravi, da dobro prenese utemeljeno kritiko, ne mara pa ignorance, oholosti in podcenjevanja.
Na novinarsko vprašanje, kakšno je sožitje in kako poteka življenje v skupnosti s pesnico, pisateljico in prevajalko Lidije Gačnik Gombač, iskreno odgovori, da sta se seznanila posredno – z branjem tega, kar sta objavljala v revijah, prvi stik v živo pa je bilo srečanje dveh zadržanih oseb, ki sta takoj začutili bližino in duhovno sorodnost ter sklenili zavezništvo za vse življenje.
Ko avtor razčlenjuje svojo poezijo in je potemtakem sam svoj analitik, daje pravzaprav védenje o poeziji nasploh. Kakovostna poezija je po njegovem mnenju izključno tista, ki v kakem trenutku brez vidnega šiva postane domala organski del telesa svojega ustvarjalca. Prava poezija se v resnici nikoli kompaktno ne zapre vase, njeno središče ni točka, temveč globina. »Zmeraj torej ostane vsaj kanček neraziskane in osvobajajoče globine, pretanjene skrivnosti.« (str. 20) Vsak pesnik je v osnovi narcis, saj se njegov ego bolj ali manj hipnotično zrcali s površine pisne podlage, toda, tako meni Gombač, le dober pesnik lahko v vabljivi in na videz gladki zrcalni gladini prepozna hrapavost oziroma višino in gladino prostora, v katerem se med drugim skriva vesolje vsega, kar ni on sam. Borut Gombač je prepričan, da poezija ustvarja red v kaosu in kaos v redu. Tonja Jelen v njegovi poeziji odkriva filigransko natančnost
Za Gombačevo avtopoetiko sta zelo pomembna ritem in zvočnost besed. »Za nekoga, ki se želi resneje ukvarjati z literaturo, je potrebna določena vizualna, slušna in mentalna občutljivost, vztrajnost, samokritičnost, kontinuirano branje drugih, nekaj, kar je povezano s človekovimi fizičnimi in značajskimi lastnostmi.« (str. 32) Pesniški poklic potrebuje celo iniciacijo kot nekakšno rojstvo tistega, kar pesnik išče v svoji notranjosti. Avtorju se pesmi porodijo z izostrenim prisluškovanjem samemu sebi, pa tudi sočloveku, živi in mrtvi naravi, prostoru, besedam in še marsičemu drugemu. Pisanje je tudi neke vrste osebnostni in socialni aktivizem v dobrem pomenu besede. Poezija nastaja na brezmejnem polju svobode in preseganja družbenih kalupov in ozkoglednosti. »Poezija, kakršna koli že, ni le nekaj nad, nekaj eteričnega, nekaj transcendentno neoprijemljivega. Lahko je tudi neposreden in zelo učinkovit angažma, upor, ošiljena konica puščice, ki kaže na nepravilnosti v družbi. Na drugi strani pa mora zmeraj ohranjati tudi svoja nenamenska polja, polja svobode.« (str. 41)
Ko Gombač piše radijske, gledališke in lutkovne igre, pojasnjuje, je v trenutku nastajanja besedila hkrati dramatik in režiser. Svojo dramatiko gradi tako, da ji prisluškuje, najpomembnejši pa je seveda dialog. Ob poslušanju radijskih iger je doživljal nepozabne trenutke. Ne zdi se mu prav, da so medijsko zanemarjene. Bili so časi, ko sta Rapa Šuklje in Lojze Smasek, prva v Delu, drugi v Večeru, ocenjevala radijske igre. Tega že zdavnaj ni več. V radijski igri so pomembni tako besede kot zvoki, imaginacija se pri zvočnem zapisu sprošča v podobah kot slikah notranjega očesa. Uprizorjena igra je pravzaprav blizu poeziji.
Dobra literatura je večplastna. Za otroke piše tako, da izbrano širi domišljijski svet. Pred leti se mu je zgodilo, da je neka ženska srednih let prekinila njegov literarni nastop z besedami: »Ampak, ljubi človek, tak velik, močan in bradat možakar srednjih let bi vendar moral pisati zaresne pesmi – ne pa teh otročarij. Kaj vam res ni niti malo nerodno?« (str. 141) Ker je počasi misleč tip (za takega se ima šaljivo sam), je zmedeno zajecljal, da ga ni sram, in nadaljeval branje.
Gombač išče stične točke med pisanjem za odrasle in otroke, marsikaj skuša prepletati. V pisanju za otroke pripisuje pomen radovednosti, igrivosti in smislu za humor. Verjame, da mora dobra literatura za mlajše s svojo kakovostjo in odprtostjo zadovoljiti tudi odraslega bralca (in bralko). »Vsak smrtno resen pesnik ali pisatelj, ki v svoji literaturi ne premore kančka infantilnosti, je zame neresen in lahko prej ko slej postane parodija samega sebe.« (str. 146) Predmetom in abstraktnim pojmom je treba tankočutno prisluhniti, da v svojem skritem in samosvojem jeziku s tisočerimi zgodbami spregovorijo kar sami.
Veliko tehtnih, poglobljenih, povednih in domiselnih besed je ostalo zapisano v govorih, ki jih je imel Borut Gombač kot knjižničar in organizator ob odprtjih številnih razstav v Univerzitetni knjižnici Maribor. Knjižničar je postal zato, ker rad bere knjige (ta izjava je profesorja pri opravljanju izpita tako vznejevoljila, da je mlademu navdušencu jezno pokazal vrata). Prepričan je, da mora ohraniti veliko mero zdrave radovednosti. Knjižnica je zanj vesolje v malem. »Prav knjižnice s svojim sistematično shranjevanim gradivom so simbolno stičišče neprestane redukcije nereda v red, v sistem, ki omogoča preglednost.« (str. 193) Gombač spodbuja k branju knjig, saj so knjige nosilke vsega mogočega ter tudi domišljijskih in poetičnih svetov.
Pisec obudi spomin na ustvarjalce, ki so že odšli onkraj. Oživi človeške podobe Tomaža Brenka, Milana Vincetiča, knjižničarja Dušana Poropata in Miroslava Slane Mirosa. Miros mu je zastavljal iskriva vprašanja. Spoštljiv je do sodobnikov, ki so se zapisali literarnemu ustvarjanju.
Tu in tam je Gombačeva knjiga začinjena s humorjem in hudomušnostjo, prisrčne so zlasti nekatere anekdote, na primer odzivanje medijev, ki so pesnika v Večeru poimenovali Boštjan, v Dnevniku Branko, v Delu Boris, v gledališkem listu Zdenko, ne nazadnje pa celo Borut. Zanimivo je, da v Trstu, od koder izvira očetov rod, priimek naglašujejo Gómbač in ne Gombáč, kot se je prijelo na našem koncu in se je umetnik tega pač navadil. Nekoliko nenavadno je bilo njegovo srečanje z Ivom Svetino. Gombač stoji ob njem v dvigalu in je zaradi obnove knjižnice kot fizični delavec ves zanemarjen in umazan. Nekoliko plašno pohvali Svetinovo delo, o katerem je napisal resno študijo, ta pa ga samo začudeno pogleda, češ, kaj neki noče ta vsiljivi čudak.
Omeniti velja, da je profesorica Jožica Lorenci na III. gimnaziji Maribor iz Gombačeve nečitljive pisave šolskega spisa razbrala nekaj nadvse pomembnega in vzkliknila: »Ta fant bo nekoč pisatelj!« Tako se je tudi zgodilo, toda Borut Gombač ima tudi druge talente in se je preizkusil kot glasbenik. Glasba ima zanj čudežno moč. Prvo pravo uglasbitev je doživel s projektom Dušana Hedla in Tomaža Brenka Rokerji pojejo pesnike. Sčasoma je napisal vrsto odličnih songov.
Gombačevi spraševalke in spraševalci v intervjujih, njegovi ocenjevalci, sogovorniki in dopisovalci so bili: Jaka Berger – Brgs, Nika Bezeljak, Maša Bozovičar, Tomaž Brenk, Ljudmila Conradi, Nino Flisar, Melita Forstnerič Hajnšek, Marko Grobler, Lučka Gruden, Tonja Jelen, Mirjam Klavž Dolinar, Zdenko Kodrič, Petra Kolmančič, Mirko Lazar, Anamarija Lukovac, Nina Medved, Martina Mrhar, Zoran Pevec, Peter Semolič, Lina Simerl, Ajda Sitar, Miroslav Slana Miros, Maja Šučur, Bojan Tomažič, Petra Julia Ujawe, Petra Vidali, Milan Vincetič in Liu Zakrajšek. Pri pripravi razstav v Univerzitetni knjižnici Maribor, v kateri je Gombač zaposlen, pa so tako ali drugače sodelovali: Jerneja Ferlež, Dana Kmetič, Peter Kuhar, Rafael Kurnik, Nina Lončar, Renata Močnik, Robert Repnik, Nina Strnad, Borut Wenzel, Matjaž Wenzel in Tomaž Zupančič (psevdonim Avgust Demšar).
Če se osvobodimo strogih literarnoteoretičnih oznak in žanrskih opredelitev, bi bilo mogoče Gombačeve Govore imeti za odlično napisan postmodernistični roman, roman izpovedovanja, obujanja spominov, paberkovanj, citiranja, strokovno obarvanih zapisov, pojmovne natančnosti, analize lastne poezije, jezikovnega razkošja, slogovne izbranosti in posebne nežnosti. Govori so lepo, v marsičem privzdignjeno in poetično obarvano pisanje, kakršno zmore le tako subtilen pesnik, kakršen je Borut Gombač.
Avtorica spremne besede Petra Vidali se poglobi v Gombačevo pisanje in ugotavlja, da je v Govorih pisec na enem mestu vse to, kar piše v geslih: pesnik, pisatelj, dramatik, organizator literarnih dogodkov in knjižničar. Misli, da ve, zakaj jo je Dušan Hedl povabil k pospremitvi Govorov. Kot novinarka (urednica) kulturne redakcije Večera je z Gombačem naredila kar nekaj intervjujev. Že večkrat je pomislila, da stojita na nasprotnih pozicijah. »On pooseblja ekstremno natančno uporabo besed, jaz sem producentka posploševanj. On je pesnik, jaz sem prozaična. On je notranjost literature, jaz sem na njeni zunanji meji. Zato imam zmeraj občutek, da ne sežem do bistva njegovega dela.« (str. 274) Njena vprašanja v intervjujih so vsekakor pomembna in spodbujajo razkritje tistega, kar umetnik želi povedati in seveda tudi pove. Po njeni presoji so Gombačeve pesniške zbirke skrbno premišljene in notranje oblikovane, njegova umetniška pot se zdi tiha, mirna in vztrajna. Pesniški proces je proces ostrenja, poglabljanja, luščenja in prebijanja skozi temno sevajočo snov, da bi prišli do sredice.
Fotografija Maje Mekina na naslovnici prikazuje sončnega moškega, ustvarjalca z nasmeškom na obrazu v trenutku, ko nekomu piše posvetilo v svojo knjigo. Morda pa piše kaj drugega, zagotovo pa nekaj literarno kakovostnega in estetsko vznemirljivega.
Marija Švajncer