Piše: Matej Krajnc
AAC Zrakogled/IRIU, 2025, prevod Glorjana Veber, Robert Simonišek
Prva je Rdeča. Avtorica (1972) je ugledna vietnamska pesnica, angažirana umetnica in tudi aktivna udeleženka festivalov v tujini, pričujoča knjižica pa njen prvi prevod v slovenščino in prvi prevod vietnamske poezije v slovenščino nasploh, kar je preveliko čudo, kot bi rekel Levstik. Zato je še tolikanj bolj dragoceno, da se na samem začetku novega leta postavi na polico to in spodnjo knjižico, ki je takisto pionirska izdaja. Avtorica je napisala skoraj trideset knjig poezije, prejela vrsto uglednih mednarodnih literarnih nagrad in upamo, da letos v okviru projekta mednarodnih rezidenc pride tudi k nam in še osebno predstavi izbrana poglavja iz svojega opusa.
Rdeča bi se lahko komu zdel celo malce provokativen naslov, a dejanski kontekst izdaja vrsto simbolnih pomenov. Barva ima pisano paleto pomenov v krščanski kulturi Evrope, prav tako pa v vietnamski kulturi, kjer, kot piše prevajalka dr. Glorjana Veber, ne gre zgolj za kri, življenje in smrt, pač pa tudi za srečo, blaginjo in slovesnost. Tako je obenem simbol trpljenja iz preteklosti in upanja v boljše čase iz sedanjosti. Avtorica sicer ne patetizira, ne spušča se v sentimentalna spogledovanja z razmerji preteklost/sedanjost/prihodnost, marveč ta spogledovanja osmisli z veliko pesniško empatijo in odločno, nezlomljivo življenjsko držo. “Ne bodi izbirčen pri ničemer,” naravnost pove v uvodni pesmi, v nadaljevanju pa med drugim “… mati narava / ne more skrbeti za vse tiste / ki želijo več …” in “… zaskrbljujoče misli / pretirane misli / prinesejo smrt …” In na koncu morda najpomembnejša poanta: “Ni potrebno prevrniti tuje sklede riža / prečistila ga bo narava / najboljši borec ne potrebuje boja.”
Modra. Attila je prav tako, kot ste že prebrali, prvič predstavljen pri nas. Dr. Robert Simonišek v spremni besedi zapiše, da njegovo poezijo zaznamuje vsakdan, ki pa ga upesnjuje z izrazito bivanjsko inklinacijo. “Avtorjev duhovni zemljevid (ostaja) široko razprostrt: ne opredeljujeta ga le madžarski in vzhodnoevropski horizont, marveč širši, tradicionalni grški in krščanski kulturni krog.” Njegova bivanjskost je na videz špartanska in hladna, a pod tem navideznim površjem se pokažejo vse palete modre; sam pesnik uvodoma tuhta: “je modra barva potrpežljivcosti? / je to razlog da se morje in nebo / obarvata sivo / ko poidejo / harmonija / in potrpežljivost / in senzibilnost čustev?”
Že naslednja pesem je nekakšna potrditev in dopolnilo prve, morate jo brati previdno, da ne pomislite, da je morda zgolj prepis z novim naslovom. A ravno tak dvogovor nam predoči globoko empatično bivanjskost avtorjeve poetike, kar je obenem zanimiva stična točka z zgornjo Rdečo. “pesek odteka v usta niča / zdaj in vedno …” Zadnji verz iz Peščene ure 2 smo nalašč iztrgali iz nadaljevanja, saj učinkovito funkcionira na obe strani in tudi kmalu postane jasno, da se čas obrestuje, ko “onkraj katarze / in ekstaze / ne štejem / svojih izpuščenih grehov …” Jasna in precej brezkompromisna drža torej, ki “valove” in “usta” niča vleče kot nekakšno modro nit skozi vizije in surove geste vsakdana, ko še pesem izgine “na valovih niča” in se na koncu združi v reverzno slovo, ki je kaj pa drugega kot upanje: “božič je: ni me našel doma …” – “moj dom čaka mi bo kdo odprl vrata?” Kaj dom pravzaprav sploh je?
In ali bo kdo odprl tudi prihodnost?