Hodila sem po uhojeni stezi

in vpijala danosti začrtane smeri:

gladkost poti,

lahkotnost koraka,

prostornost pokrajine.

Objela sem vsa drevesa,

pobožala vse cvetje,

pozdravljala sonce in

prisluškovala dežnim kapljam.

A vame se je zažrl črv radovednosti.

Le kaj je tam, na drugi strani?

Sestopila sem z utrjene poti

in se podala čez drn in strn.

Odrivala sem trnje,

se spotikala čez kamne,

brodila po blatu…

Po vsaki premagani oviri

sem se počutila

bolj močno,

bolj lahkotno,

bolj svobodno.

Sedla sem na kamen in

uživala v razkritih skrivnostih neuhojene poti.

Do naslednjega ciljnega kamna.