Dallas, 2025

Piše: Matej Krajnc

Najprej sta bila Dimek in Firer; no ja, pa Hlupić, Herman in Janež, a načeloma duo, ki je leta 1997 udaril s Črtico. Bil je komad v pophiphopovski maniri, nato tudi CD s fanki ovitkom, nato pa se je ob razširitvi zasedbe začela zgodba razpletati v dimenzije, ki so nam znane dandanes. MI2 so rogaški obsoteljski sentiment prenesli v poprockovski mainstream in potem smo plesali s teto Estero, se zbujali za prvi maj, z bendom praznovali obletnice s koncertnimi vinilkami, čakali kot kreteni, se čisto jebali, navijali za Tarzana in za vse, ki jim je mar, da je dan upora proti okupatorju tudi dan OF, spremljali pa tudi Dimkovo pisateljsko in kantavtorsko dejavnost; še malo bolj zato, ker smo generacijsko tam nekje in imamo tudi skupno točko nekaterih glasbenih (in drugih) sodrugov, denimo Klariča in Tončija, ki na temle prvencu še ni bil frontmen, je pa spisal enega od tekstov (Na škarpi sn sedau).

Polna obletnica plošče bo čez dve leti, že zdaj pa je tu vinilna izdaja, prvič in to z vsem, kar sodi zraven: beri – izvirnim artworkom, besedili in vsemi drugimi podatki. Črtica, Tehno pubec in zlasti Bilečanka so tista pesemska trojica, ki je album najbrž najbolj usidrala v kolektivni spomin – Bilečanko preodeti je bilo ključno dejanje, čeravno v javnosti še ni bilo tako močnih neposrednih javnomnenjskih delitev z averzijami do enega najpomembnejših poglavij naše zgodovine. Ob nedavnem izidu vinilke je najbrž prav Bilečanka v sodobni obleki za zgodovinski spomin ključna pesem na plošči, dobro pa je razvidno tudi, kako se je (če se lotite sistematičnega poslušanja diskografije) razvijal zvok zasedbe. “Sonce zahaja, pivo zapaše, ne sekirat, zmage so naše!” In če Aerosmith pobegnejo na Portugalsko?