Piše: Franc Križnar
3. koncert 34. festivala Večne glasbe v Kamniku-Mekinjah s srbskim kitaristom SLOBODANOM MILIVOJEVIĆEM in gostom, tubistom Urošem Koširjem
Programski list
Na zadnjem, 3. koncertu te 34. sezone letošnjega kamniškega glasbenega festivala Musica aeterna/Večna glasba je v (nunski) kapeli ž. c. Marije vnebovzete (31. maja) nastopil izvrstni srbski in mednarodno uveljavljeni kitarist Slobodan Milivojević (1980). S sporedom del za solistično kitaro latinsko ameriške provenience skladateljev Augustina Barriosa Mangoreja, Srbov Vojislava Ivanovića, Vlastimirja Trajkovića in Dušana Bogdanovića (dodatek), Heitorja Ville Lobosa in Benjamina Brittna se je z izrazito subtilno kitarsko glasbo pričaral neke vrste tovrstnega prvaka. Prireditelji (JSKD – OIin Občina Kamnik, producent celotnega festivala Tone Ftičar) pa so mu v ta namen ponudili še en podoben, subtilni prostor (nunsko) kapelo nekdanjega mekinjskega samostana z vso njeno 500-letno (duhovno) transcendenco. In tudi občinstvo je spet znalo prisluhniti vsem tem rezultatom, se je tudi tako odbrani subtilni večer – Večernice na šestih strunah znalo dodobra napolniti.
S. Milivojević, solo
V Ameriki (dokončno) izšolani izvrstni kitarist je svojo prepričljivo in igro na pamet pričaral kitarski recital, ki ga že dolgo nismo slišali na slovenski glasbeni in še posebej kitarski sceni. Zdaj že uveljavljeni srbski kitarist je na svojem prvem gostovanju pri nas na Slovenskem več kot utrdil svoje sloves. Njegova izjemna tehnična pripravljenost (intonacija, tehnika, inštrument, strunska preglaševanja itd.) je botrovala izjemni in tenkočutni podobi umetnika, pedagoga in znanstvenika. /Dr./ S. Milivojević je znan po vseh teh treh glasbenih dejavnostih, žal smo ga na tem (prvem) njegovem gostovanju pri nas, spoznali le kot umetnika. Zagotovo pa ima prek tele svoje umetnosti povedati znotraj glasbe in kitaristike še kaj?
Tako je bila uvodna Milivojevićeva interpretacije paragvajskega kitarista in skladatelja- Mangorejeve 2-stavčne Suite Andina (Aconquija in Aire de Zamba)prvo srečanje s tem slovitim kitaristom. Začel jo je prepričljivo in povsem suvereno. Že v njenem prvem stavku smo slišali z udarjanem ob trup kitare in hkratno soigro njegov dvo-glasni temperament, odličen smisel za izvirno južnoameriško kitarsko glasbo. Ta njegov poustvarjalni credo se je razširil še v predel dvojnega srbskega kitarskega diptiha: najprej je bila to Ivanovićeva skrajno moderno orientirana Nichterinos, nato pa še Trajkovićev Preludij št. 8. Ker smo že doslej slišali kar nekaj strunskih preglaševanj, je tudi to delo enega od srbskih glasbenih nestorjev, skladatelja Trajkovića, prikazalo aktualno srbsko glasbeno kulturo za kitaro v luči melodijsko-ritmičnih in harmonskih formul rocka in jazza ter nove preprostosti. Vse to pa je bilo tudi v skladu celotnih programskih in izvedbenih uspehov edinstvenega solista tega večera, kitarista S. Milivojevića.
Duo: S. Milivojević, kitara; U. Košir, tuba
Na vrsti pa je bilo poleg že znanih spoznanj o glasbi S. Milivojevića še eno od presenečenj tega večera: gostovanje našega tubista, Kamničana Uroša Koširja na kitarskem recitaluKer sta se že pred desetletji spoznala na eni od ameriških glasbenih univerz (Indiana State University Bloomington), sta že takrat zaigrala skupaj v nenavadni komorni zasedbi za tubo in kitaro. Njuna tokratna, kamniško-mekinjska pozornost je bila namenjena priredbi enega od devetih chorusov, kar je harmonsko-melodična shema konvencionalne jazzovske teme, ki rabi kot osnova in okvir improvizacije. Taka je npr. 5. od njih iz ciklusa suit Bachianas Brasileiras Brazilca Ville-Lobosa. Umetnika sta jo sama nekako priredila po izvirniku, ki je sicer napisan za sopranski solistični glas in ansambel devetih violončel. Njuna skupna soigra tega res nenavadnega ali kar zgodovinskega tandema je pomenila navkljub izključno kitarskemu solističnemu recitalu kar neke vrste vrhunec le-tega: če pomislimo samo, da se je s solističnim pevskim sopranom spopadel tubist, s spremljavo-melodijami in harmonijami kar osmih tenorskih godal-violončelov pa kitarist!
V kitarskem ambientu pa je potem S. Milivojević dodal še en popularni Choro Ville-Lobosa, v izvirniku za violončelo in kitaro. Sledil je še en aspekt in skoraj slovo tega slovitega kitarista od južnoameriške glasbe. Saj se je v zaključnem, skoraj 20-min. delu 8-stavčnega Nocturnala after John Dowland, op. 70 Angleža B. Brittna lotil in izvedel noto finalis. V neke vrste teme z variacijami je Milivojević razpel vsa svoja kitarska jadra, saj delo slovi že po zapisu za neke vrste »prvenstveni vzpon« izvirne kitarske glasbe prejšnjega, 20. stol. Partitura dela zahteva od solista skrajne izvedbene vragolije. Zato bi lahko po temle kamniško-mekinjskem odličnem kitarskem recitalu imenoval njenega glavnega akterja, izvajalca Slobodana Milivojevića, kar za prvaka, asa. Ponovila se je njegova ves večer prisotna izvedbena tenkočutnost, dodani so ji bili skrajni ritmično melodični odtenki, dinamika je bila ves čas na »srh jemajočih« odzivih, tehnika jasna in sama po sebi umljiva, zahtevne harmonske (akordi) zveze pa čiste in prepričljive. Skratka, na tem recitalu smo morda prav po zaslugi njegovih interpretacijah Brittnove glasbe spoznali, da smo imeli tokrat pred seboj umetnika in kitarista popolnega in svetovnega formata in ne le Srba S. Milivojevića. Solist je svojo vlogo opravil več kot zadovoljivo, perfektno.
Kot edini dodatek smo v tem pogledu in slišanju doživeli še glasbo ameriško srbskega skladatelja in kitarista Dušana Bogdanoviča, 1. stavek (od petih) iz njegove Levantinske suite (1995) Preludij. Izvajalčeva tovrstna perfekcija je zvenela prav do zadnjega tona, akorda.
Na koncu, S. Milivojević in T. Ftičar