Dallas, 2025

Piše: Matej Krajnc

Devet poglavij iz filma – dokumentarnega ali osebnega, o tem bi se zdaj bilo moč pobarati, če bi ne vedeli, da je Predin mojster tako dokumentiranja časa in prostora kot tudi širjenja vseh teh dimenzij v (samo)ironijo. To je več kot dovolj dobro dokazal v obdobju z zasedbo Lačni Franz, ki se ni nikoli omejevala z žanri in obdobji, čeprav vemo vse o novih talasih, ki so v postpunkovskem obdobju osemdesetih pošteno predrmali domačo sceno. Vemo tudi vse o poznih osemdesetih in zgodnjih devetdesetih, ko je šla ena zgodba v fade-out in druga na površje, namreč tista solistična. Predin se je že v osemdesetih začel odmikati od striktnega bendovskega vzorca in se podajal na raziskovanja … z Dedičem, Čorbo, kot eden redkih slovenskih predstavnikov v projektu Za milion godina … V devetdesetih je začel nizati plošče v žlahtni šansonski maniri samospevca, ki mu je beseda še vedno prva mantra, vse ostalo pa rekvizit, na katerega ta beseda sede. V znani samoironični maniri je bil in je tako ljubimec iz omare kot strup za punce, Slovenec, Francoz in Jugoslovan, gypsyswinger, romanopisec, član Društva slovenskih pisateljev in nosilec bakle najžlahtnejšega, kar je imela ponuditi bivša skupna država. Tudi na jugu SFRJ nikoli pozabljen je pomladil Franze, se srečeval z Dedići in Čuturami, se ob ponatisih starih plošč Franzev spet podružil s staro ekipo, razpustil mlado in vmes pridelal nekaj solo vinilk, vključno z zagrebškimi simfoniki. Pridelal je tudi dokumentarec, ki ste ga lahko gledali v kinu, zdaj pa ga lahko z izbranimi pesmimi tudi zgolj poslušate z vinilne plošče.

Dokumentarec je režiral Slobodan Maksimović in ob njem so na ploščo zapisali, da gre za čustveno in navdihujočo biografsko dramo, ki spremlja življenje Zorana Predina. Režiser je tudi izbral devet reprezentativnih pesmi, ki jih srečamo v novejših različicah; tako na LPju ne boste srečali izvirnega Praslovana (ki je na voljo na ponatisu Ikebane), pač pa različico z orkestrom zagrebške filharmonije, Lipa zelenela je je tukaj v obleki z Ambasadorji užitka, Ne mi dihat za ovratnik z Živimi legendami, Čakaj me z mladimi Franzi, Adijo, pamet s Šukarji in tako naprej. Stran A je franzevska, B iz solističnega obdobja. Zanimivo je slišati, kako se Predin v studiu in na odru znova loteva svojih starih pesmi in kako ob boku zadonijo novejše, ki so tudi ostale, denimo Maribor je nor ali Ne mine niti dan. Simfoniki Predina ne omledijo, kot se to zgodi z Elvisom ali Orbisonom, pač pa ga himnizirajo. Kaj to pomeni, najbrž veste. Poslušajte.

Od mladca v širokih pulovrih, spodnjih majicah in usnjenih jaknah do sodobno, a z guštom rockersko-šansonske manire opravljenega gospoda, s katerim vedno hodi pod pazduho Beseda, pa tudi iskre so še vedno tam, kjer morejo biti (kar dokazujejo novejše plošče), ni čutiti silnega razkoraka prav zaradi že omenjenih isker. Predin, ki nam prinaša žarnico za boljši jutri, ni tip upokojenca, ki mu kitara naenkrat obleži v kovčku, ampak je traveller, popotnik skozi besedo, noto in čas, ki skozi druga vrata vselej pokuka na svoj način. Analogna rasa, kot pravi na plošči s Čuturo, obenem pa dotični dokumentarec ni nobena črta ali obračun, zgolj opomnik za kroniste in glasbene zgodovinarje, pa lep sprehod skozi čas za vse tiste, ki smo rasli ob tisoč modrobelih rožicah. Zdaj se pot nadaljuje, nov roman je tu, pesmi iz vodnjaka še niso izpuhtele, kar pomeni, da se bomo še učili plavati. In časi so še precej takšni, da vedno lahko rečemo: adijo, pamet, stara kurba … Žal v teh časih niti ne ironično.