Mladinska knjiga, 2025, prevedla Polona Glavan
James Mason je prišel in tudi odšel, vtis po tistem znamenitem filmu iz leta 1962 pa še vedno ostaja; spet sem si ga ogledal ob izidu pričujoče knjige, ko je Mladinska knjiga pripravila tudi tiskovno konferenco. Motiv lolite je dokaj pogost tako v literaturi kot v glasbi, a Nabokov je svojčas ustvaril ultimativni roman, ob katerem so se že in se še bodo trla kopja, sploh zdaj, ko smo v t. i. obdobju “woke” in je politična korektnost postala bolj papeška od vatikanskega gospoda, po drugi strani pa se lahko mirno, brez kakršnekoli intervencije dogajajo genocidi, za katere smo mislili, da v 21. stoletju niso več mogoči. Ah, ampak podobno smo mislili v devetdesetih, pa se je zgodil balkanski pokol … in tako naprej.
Prepovedana ali ne prepovedana, kontroverzna ali ne, Lolita je še vedno odlično napisan roman, ki ponuja ogromno izhodišč za razmišljanja, bodisi moralna bodisi etična ali celo politična. Pretiravanja v nobeni smeri niso dobra, kajti Lolita je predvsem življenjski roman, v življenju pa se dogajajo različni zapleti, ne vedno dobri. Že samo zgodovina popularne glasbe je prenabita s takšnimi ali drugačnimi tovrstnimi kontroverznostmi. Pomislimo, da se je Jerry Lee Lewis poročil s trinajstletno sestrično, Elvis pa v svoji hiši leta skrival mladoletnico, ki je potem sicer tudi postala njegova žena … Na jugu ZDA so se poročali zelo mladi, denimo, pri nas je včasih tudi veljalo, da je dekle, ki pri dvajsetih še nima moža, že priletno in čudaško … Glede na ameriško prakso je po svoje čudno, da je Lolita leta 1955 komajda lahko izšla, po drugi plati pa so to bila mccarthyjevska leta, ko je dvojna morala pomenila že kar aksiom. Družbene konvencije so snov, ki nima dna, a sklatiti Lolito zgolj na te ali one družbene konvencije je dokaj ozka opredelitev. In tako naprej. Lahko se sprašujemo, kdaj kdo zapeljuje, kdaj je zapeljan ali ne, what’s love got to do with it … Na ta vprašanja najbrž ne bomo tako zlahka odgovorili (ali pač), naravnost označiti Lolito za pedofilski roman (kot se je tudi zgodilo) pa je vendarle pretirano, kot je denimo pretirano kritizirati ilustracije, na katerih dečki v kratkih hlačah igrajo nogomet. Avtor se je od zgodbe očitno distanciral, zato je jasno, da je treba roman brati drugače: kot napet psihološki triler, kjer je prepoznavanje raznoraznih (tudi upravičenih) problematik, predsodkov in družbenih norm zgolj ena od dimenzij. Druga, na katero sam precej stavim, je parodična.
Pričujoči prevod je prvi iz angleščine in prihaja na police 70 let po izidu izvirnika. Nabokov ga je komajda spravil na svetlo. K nam ne prihaja prvič, čeravno prvič iz dejanskega izvirnika in že zato bo branje najbrž nekolikanj drugačno. Tako Jamesa Masona kot Sue Lion ni več med živimi. Ni bistven podatek, a vendarle. In tudi parodična konotacija romana je najbrž zelo bistvena.
