»Prepletanja tišine in niti minevanja«

piše: Milan Novak

Premišljeno zložene besede, v pesniških rokah večkrat preobrnjene besede, kot bi bile niti v klekljarski sliki. Besede, spletene v oblike trenutkov, prav takšne, ki so se avtorici Ani Balantič vtisnili v spomin. Besede v soodnosu s samoto.

Knjiga Mavrica v temi je preplet poezije, proze in klekljarskih čipk, predlog za klekljane slike, ki jih Ana Balantič s poglobljeno pozornostjo tudi izdeluje.

Pesmi v tej knjigi so skrbno izbrane, urejene, zloščene do zadnjega zloga, kar je vidno že na prvi pogled. V njih ni moč najti niti zrnca prahu.

Vsa zrna so zbrana in vsuta v peščenko in so snov, pesek, čas, ki teče skozi avtorico. So spomini. So kos kruha, ki ga nikoli več ne bo pokrila marmelada. Krhka in čuteča je avtoričina soba, zaklonjena za težkimi vrati. Tako čuti avtorica. A hkrati v pesem postavlja svojo trmo, voljo do sprehodov sredi naliva, preskok čez žično ograjo. Življenje torej, ki veje iz avtoričinih misli, pesem, s katero kljubuje srepim pogledom krokarjev.

A črne sence so potrpežljive. Nenapovedano pride dan, ko se del nje odlepi in se vzpne na mavrični lok. Hommage temu delu nje same, ki se razteza skozi strnjen del zbirke, je boleč, globoko čustven, a prečudovit. Veselje in upanje poslej, kot da sta se izgubili, usahnili v soju zlomljenih žarkov. Avtorica blodi med temnimi sencami, ki nalašč preobračajo kažipote. Je pa beseda svoboda večkrat poudarjena. In je upanje. Kdo bo postavil svet spet na noge, se avtorica s strahom sprašuje. Morda pa bo to svinčeni vojak, ki ga pretopijo v orgle, kot Ana Balantič zaključi pesniški del knjige Mavrica v temi.