Recenzija koncerta ORKESTRA SLOVENSKE VOJSKE

Z dvema našima solistoma in ameriškim gostom-dirigentom Michaelom J. Colburnom

Cankarjev dom v Ljubljani

Piše: Franc Križnar

Na še enem bolj ali ne tradicionalnem koncertu Orkestra slovenske vojske v ljubljanskem Cankarjevem domu (18. okt.), Gallusovi dvorani (do 1982 → jo je arhitektonsko zasnoval Edo Ravnikar) je izzvenela skoraj izključno anglosaksonska ali še bolj natančno ameriška glasba za (veliki) alias pihalni orkester. To pa zato, ker je naš OSV (koncertni mojster klarinetist Janez Benko) gostil slovitega ameriškega dirigenta, polkovnika Michaela J. Colburna (1964). Bogato glasbeniško kariero nadaljuje, očitno tudi pri nas. Michael J. Colburn je bil 27. direktor orkestra ameriških marincev in polkovnik v marinskem korpusu. Leta 1987 se je pridružil orkestru marincev The President’s Own kot evfonist in leta 2004 postal njegov direktor.

Koncertni list

Koncert OSV, katerega umetniški vodja in stalni dirigent je naš Mitja Dragolič, je uvedla priredba Američanke Clare Grundman uverture ene od slovitih operet Candide Američana, enega najbolj popularnih in univerzalnih ameriških glasbenikov Leonarda Bernsteina. Sound in s tem neke vrste uvodni glasbeni standard je bil več kot zastavljen. Naš odlični pihalni orkester, godba je v svoji veliki (koncertni) formaciji z dodanimi harfo, klavirjem, kontrabasom, … pokazal ves smisel in celo afiniteto do tovrstne (zabavne) zvočnosti. Ta uvertura pa ni bilo nikakršno ogrevanje, bila je muzika tega večera in medias res/naravnost k stvari, seveda k muziki.

Ameriški dirigent Michael J. Colburn

Luka Einfalt

Nejc Merc

Orkester slovenske vojske z dirigentom na začetku v veliki alias Gallusovi dvorani

ljubljanskega CD

S solistoma

Že v drugi točki sporeda tega sobotnega koncerta sta se navedenim izvajalcem pridružila še dva naša odlična solista, slovenska koncertanta in pedagoga, evfonista Luka Einfalt in Nejc Merc. V izjemnem solističnem duu so se vsi skupaj spopadli z Dvoglasno invencijo Angleža Philipa Sparkeja. Gre za sodobno invencijo, krajšo inštrumentalno skladbo. Ta črpa navdih v kontrapunktskem slogu slovitega Johanna Sebastiana Bacha. Zaradi obeh izvrstnih solistov, ki sta vseskozi kar tekmovala in vseskozi poudarjala melodične dialoge. Pri tem pa je spremljevalni ansambel s tenkočutnim dirigentom M. J. Colburnom vseskozi dodajal jasno klasično strukturo za sodobne harmonije in preostalo teksturo. Ta Dovglasna invencija je bila podana skrajno virtuozno, več kot zgolj formalno koncertantno delo. Mejila je po zaslugi obeh solistov na skrajni izvajalski dosežek. Še pred odmorom pa je bilo na vrsti še eno orkestrsko delo Lincolnshirski šopek/«glasbene divje rože« Američana avstralskega porekla Parcyja Aldridgeja Graingerja v priredbi Fredericka Fennella. V ospredje so na novo prihajali številni solisti in soli iz orkestrovih vrst. Še najbolj se je za svoj sklepni credo pripravljala kar 6-članska skupina (francoskih) rogov. Tej v zadnjih časih prednjači njihov solo hornist Nikica Banjac. V tem delu je šlo za splet angleških ljudskih pesmi oz. za glasbo za pihalni orkester, ki temelji na teh osnovah. Suitno zasnovani kontrastni splet nudi celotni zasedbi nemalo priložnosti. Naš ansambel pa jih je v preverjeni in prebrani skupinski (so)igri odigral z vso empatijo, naklonjenostjo do tovrstne literature. Morda za naše razmere kar nenavadne zvoke in zvočnost. Saj gre vendarle za povsem visokoleteči profesionalni pihalno-trobilno-tolkalni ansambel v najvišje možni tovrstni zasedbi in profesionalnem odnosu do glasbe, ki se pojavi na notnih pultih. Vseh sedem izpostavljenih suitnih stavkov pa je v kontrastno zastavljeni partituri povzročilo pravi happening še pred samim koncem koncerta.

Iz filma Vojna zvezd je bila na začetku drugega dela tega koncerta na vrsti Suita v petih stavkih ameriškega skladatelja in dirigenta Johna Townerja Williamsa. Nasploh je bil tale del v celoti posvečen Williamsovi filmski glasbi. V njej se je ansamblov in dirigentov credo kar stopnjeval. Bili so vsi skupaj mnogo več kot verni interpreti. Še sploh z že omenjeno sekcijo (francoskih) rogov. Marsikateri solo (N. Banjac) pa je dvignil omenjeni koncert na kar največji možni tovrstni piedestal. Po (prvi) Williamsovi filmski Suiti, je sledila še druga s podnaslovom Sila se prebuja.

Finale

Polno zasedena dvorana je iz vrst hvaležnega občinstva izzvala kar dvoje dodatkov. Po vsega že več kot 80 min. tega glasbenega večera sta sledila v nadaljnjih desetih minutah (torej več kot 90 min. čiste muzike, kar vse je že bolj evropski, če ne ameriški tovrstni standard) je sledilo še dvoje dodatkov: najprej naša (slovenska) koračnica Triglav Juliusa Fučika in v prir. Siegfrieda Rundela in nazadnje še en ameriški fragment, ponovitev stavka Imperialna koračnica iz Suite iz filmov »Vojna zvezd« J. Williamsa.

Uredništvo KMCS

Uredništvo KMCS KULTURNI MEDIJSKI CENTER SLOVENIJA je multimedijski spletni center na katerem so priključena različna omrežja, ki poročajo o umetnosti, kulturi in povezanosti teh z ostalimi družbenimi področji. Predvsem nas zanima vpliv umetnosti in kulture na družbo, podjetništvo in vse okoli nas. Kulturni medijski center bo rasel s številom uporabnikov in številom ustvarjalcev medijskih vsebin.

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.