Kulturni center Maribor, 2025

Piše: Matej Krajnc

Moram reči, da že dolgo nisem bil tako dobre volje ob branju Prešerna. Podoba mladega Prešerna na naslovnici je neprecenljiva, izbor urednika Gregorja Lozarja pa referenčen – bralec dobi dober pregled pesnikove sonetne dejavnosti vse do nemških različic, ki so pomemben sestavni del opusa, v Poezijah sicer razumljivo ne zastopan. Koncept tako zelo dobro uspe, urednik pa v spremni besedi kratko in jedrnato pojasni vse potrebno.

Miti o Prešernu kljub mnogim izdajam v zadnjih desetletjih, ki se trudijo svetinjo postaviti nekolikanj bolj na realna tla, še vedno veljajo. Ostaja naš največji pesnik, čeprav bi bilo bolj adekvatno označiti ga za najpomembnejšega slovenskega pesnika. Oproščamo mu tudi precej ljuljke med pšenico, beremo pa ga še vedno ne, vsaj ne tako, da bi štelo. Ostaja pesnik na piedestalu, težko dosegljiv, sorazmerno težko razumljiv, sploh v dandanašnjih časih pičlega znanja literarnih teorij in zgodovin (tudi vobče), pa apatičnosti in ironije, s katero se tako radi trkamo na prsi kot narod pesnikov, poezije pa ne beremo, ne kupujemo in pesnike radi označujemo za parazite družbe. Teh kontradikcij se v času visokega kapitalizma in neumnosti “prostih trgov” očitno še ne bomo tako kmalu znebili. Tudi nagrade dandanes redko pobere kakšna res prelomna, udarna ali inovativna pesniška zbirka. Če se že najde kakšno bolj navihano pero, ga spretne konvencionalne roke mentorjev hitro pregnetejo v povprečje. A o tem, kot je dejal že Pavle Zaropotaj, ne bomo zdaj.

Prešeren pa je dobro vedel, kaj počne. Imel je talent in širino, da je ta talent lahko pregnetel v presežke, ki so v tistem času dodobra štrleli iz povprečja. Ni mu bilo do čaščenja gospodarjev, nasprotno, edino kult lepe dame je deloma ostal, ki pa mu je dal precej štofa za nekaj najvidnejših ljubezenskih poezij v naši zgodovini. A še ta lepa dama se je iz boginje spustila na tla: to spoznanje je prišlo z grenkobo in tudi usihanjem pesniških moči, česar se je dobro zavedal. Tekmovalen, kot vemo, ni bil, a saj ni imel s kom tekmovati. Morda za popularnost, a do te mu ni bilo kaj dosti, pa vemo tudi, da pop zvezde ne dajo ravno nujno kaj dobrega od sebe. Tako je zvezdnik Vesel sčasoma postal kuriozum, Prešeren pa referenca. Ki ni, in tudi ta mit se še vedno vleče, izdala samo ene knjige. Zabavno je, da je še dandanes treba opozarjati, da je Krst pri Savici izšel kot samostojna izdaja.

Slovenija naj bi bila dežela sonetov. Pričujoča izdaja je dober opomnik, kje se je pravzaprav začelo zares (Potažvo na stran) in čemu smo pravzaprav postali narod pesnikov. Ali pesnika. Ali pesnikov.