Piše: Milan Novak

»Teče čas v brezčas«

Ena velika skrivalnica, tale naslov. Te pesmi, erotično obarvane, umetelno navdihnjene, a v bistvu preproste, dojemljive in čudovito zavajajoče. In v drugem poglavju avtorju dragi Alenki poslana sms sporočila, ovita v čarovnijo pripadnosti. Čudovito, Bojan, vajin odnos je spoštljiv in ljubeč, lepo, da misliš nanjo, komu bi sicer pisal. A komu mar? Če je vse kot mora biti, se vsi ukvarjamo in negujemo svojo ljubezen. Če ne, so tudi tvoji zapisi zaman.

Ko tako že skorajda pospravim knjigo nazaj na svoje mesto, pod rubriko S, kar zelo verjetno pomeni, da bo tam ostala vsaj do selitve, katere pa v tem življenju ne načrtujem več, se zagledam v tretje poglavje: »POT? NE, PESMI«. No, naj še to preletim, si rečem, spet nekaj s poti, nikomur napoti, tudi meni ne. In potem bolščim v besedila, poglobljena, iskrena. Besedila, ki me prevzamejo in mi jemljejo dih. V njih se iskrijo goreče občuteni trenutki večnosti, temeljna esenca bivanja se začuti na otip. Besedila, postavljena v medprostor med človekom in eonom, prostor, kjer so hodili Buda, Kristus, pred njim Abraham, pa je Kristus vseeno moral spet. Bojan Sedmak sreča Hafiza, Rumija, odstopita mu svoj sedež, vsaj za eno pesem, tako se zdi.

»Kam oditi, zakaj se potem vrniti?«, je skoraj isto kot »Kdo si?«. In je muka nositi vso to težo kamnov, domišljeno oblikovanih v spomin človeku, lastnemu imenu katerega od njih – zakaj?

Zaradi časa, ki je zagotovo bil, zaradi časa, ki morda še bo? Zaradi občutkov, edinole ti so brezčasni. Nemara prav zategadelj, ker se jih ne da vklesati v kamen. In da, nihče od nas in tudi onih potem, se ne bo izvlekel razpršitvi atomov. Tako teče čas v brezčas.

»Vse, kar pišeš, bo zbelil večni čas.

Niti ne kot sneg predbožično noč,

pač pa bolj preprosto kot resnica

izhlapevanja niča vsega iz vsega,

saj pač mora biti tako, ko predano

padajo črke v pesem.« …