Piše: Gregor Lozar

Zbirka kolumn Bojana Štiha, ki jih je objavljal v Dnevniku med leti 1974 in 1977 pod psevdonimom Martin Casagrande Richter. Zbrala in oblikovala jih je Katja Arhar, uredila pa sta jo Katja Arhar in Peter Dobaj. Knjiga je izšla leta 2026 pri založbi Kulturni center Maribor.

Kaj je pravzaprav ta knjiga kolumn? Če je dokument, dokument česa je? Tomaž Bukovec v predgovoru poudarja, da je bil Štih prvi kolumnist v Sloveniji. V tem primeru gre za zgodovino nekega žanra. Toda kolumne se odzivajo na vprašanja svojega časa. Gre torej za dokument nekega časopisa, kulturnega okolja, mesta?

Ali pa za učbenik vprašanj, ki jih je vredno zastavljati znova in znova? Zakaj je bilo gledališče prazno? Kako pogosti so trenutki svetovljanstva? Kaj sploh vemo o Kitajski? So zbrane kolumne vabilo, da jih napišemo na novo in z enakimi vprašanji nagovorimo ljudi z drugačnimi imeni?

Morda pa je knjiga predvsem opomin, da v knjižnicah in antikvariatih še vedno vztraja opus Bojana Štiha: predvojnega komunista, ki je pobegnil iz fašističnega zapora skozi tunel, gledališkega direktorja, urednika in pisca melanholičnih esejev. Kaj pomeni takšnega avtorja odkrivati skozi tako hipen, neposreden in aktualističen žanr, kot je kolumna?

A zgodovinska distanca, tega pol stoletja, tukaj naredi čudež. Primeri nehajo biti aktualni, ob tem pa so nam predočeni z vso emocionalno nujo nekdanje sedanjosti. Kot se za pisca kolumn spodobi, se tudi Štih predvsem huduje in zgraža. A ob tem nas njegove trdne, smele in izbrušene sodbe vabijo, da jih napolnimo z novimi primeri.

Vzemimo za primer naslednji citat: »Zato torej pomagati Pekarni ne pomeni samo reševati in rešiti en sam kulturniški organizem pred izginitvijo in propadom, marveč pomeni tudi truditi se za uveljavljanje načel in prakse zdravega in varnega financiranja kvalitetnih kulturnih dejavnosti. In Pekarna to tudi je.«

Kdo v Mariboru ne bi ob tem pomislil na kulturni center Pekarna in več kot tri desetletja dolge boje za obstoj. Od zasedbe objekta nekje v sredini devetdesetih; do elektrike, ki je je zmanjkovalo sredi koncertov; do načrtov sanacije, ko je edini župan, ki je kdaj obiskal Pekarno vprašal avditorij: »Ali ne zaupate svojemu županu?« in dobil v odgovor enoglasen »Ne!« Od iniciative o preprečevanju sovražnega govora, ki se je začela s tem, da so komunalni delavci prebarvali prečrtan kljukasti križ; nadaljevala pa tako, da so grafitarje, ki so narodu želeli svobodo, bili obtožili propagiranja fašizma; do stalnih predlogov, da bi Pekarno preselili v zapor, v opuščeno tovarno, kamorkoli že, samo vstran od tukaj, kjer ob dveh šolah ni bilo nič, dokler ni bilo tam Pekarne.

Pred dvainpetdesetimi leti, je Bojan Štih pisal o eksperimentalnem gledališču Pekarna, ki je v prostorih opuščene pekarne na Viču v Ljubljani delovalo med leti 1971 in 78. Ta prenos pa seveda ni šel brez prilagoditev. Priznati moram, da sem zavoljo prilagoditve novemu kontekstu citat malo priredil. Tako sem gledališki organizem posplošil v kulturniškega. Sedaj se navedek prilega s prav nelagodno natančnostjo.

A nato v isti kolumni beremo tudi tole ugotovitev: »Paradoks težav tega gledališča je v tem, da sta zanimanje in obisk občinstva povzročila večje število ponovitev od planiranih, to pa spet večje izdatke od načrtovanih. Uspeh je tedaj dvorezen meč v naši gledališki kulturi.«

Čeprav je znano, da večino kulturnih prireditev uspeva le, če obiskovalcem ne zaračunamo vstopnine – ta fenomen sega od zadnjega literarnega večera do poletnega festivala, ki je dika mesta – si sodoben bralec vendarle ne more kaj, da se ne vpraša: kaj pa vstopnine? A ne pobirajo gledališča običajno vstopnin? In če da, zakaj potem večji uspeh pomeni zgolj večje izdatke in ne tudi večjih prihodkov? In če ne, če je – v sodobni izreki – celoten projekt financiran iz proračuna, od kod potem večje število ponovitev od predvidenega? Tovrstna fleksibilnost je nenavadna.

Ob navedkih kot je ta, se zavemo, da čeprav problemi izgledajo zelo podobno Štih vseeno piše iz sveta, ki je bil urejen precej drugače. Tukaj se knjiga obrne proti drugemu polu. Človeka namreč prime, da bi šel raziskovati v kakšnem kontekstu so te kolumne izhajale. V kakšna razmerja so bila vpeta? Tako v odnosu do materialnih pogojev, kot v odnosu do drugih mislecev tiste dobe. Štih namreč ugotavlja: Pravijo, da sta divjaštvo in barbarizem neprijetni tendenci v vsakem času in v vsaki družbi in propadanje kulturnih institucij pripiše prej barbarizmu, kot financiranju. Zanimivo je, da ta ugotovitev ni postala plen hipnega in refleksivnega cinizma. Tako zunanjega, kot tistega docela ponotranjenega. V čem, če sploh v čem, je torej razlika med našim in njegovim časom?

Naj se torej vrnem k začetnemu vprašanju. Zakaj brati zbrane kolumne Bojana Štiha, ki so nastajale med leti 1974 in 1977. Zakaj brati njegove kolumne danes? Nemara zato, ker lahko nek pisec izpred petdesetih let z močjo svoje misli in stila doseže, da vidimo svet drugače. Našega sedaj in njegovega nekoč.

Še opomba za vse, ki ste se ravno naveličano vprašali, zakaj točno bi morali svet videti drugače? Svet bi morali videti drugače zato, da si lahko odkritosrčno odgovorimo na neko drugo, dosti globje in zakomplicirano vprašanje. Kako to, da ni še nihče posnel filma o tem, kako je osem ujetnikov, med katerimi je bil tudi Bojan Štih, v noči s 30. na 31. avgust 1942, pobegnilo iz Gonarsa.