Piše: Gregor Lozar

Ko na polici zagledam knjigo z naslovom O sranju, ki jo je napisal filozof Harry Frankfurt, se namuznem in jo vzamem v roke. Ta majhen prestopek, ki prenese kleveto iz nižjepogovornega v akademski jezik, ni nepomemben. Ne samo zato, ker mi tekom branja omogoči, da nekomu rečem »serješ« v obraz – zdaj to ni več zgolj žalitev, temveč diagnoza, ki je prestala pojmovno obdelavo. Pomemben je tudi zato, ker ta premik proti jezikovnemu čistunstvu Frankfurta naredi človeškega in ga spusti z univerzitetnega podija med nas, navadne smrtnike, ki smo občasno sami polni sranja.

Knjiga O sranju je v letu 2025 izšla pri založbi Kulturni center Maribor že drugič. Tokrat v novem prevodu dr. Igor Rižnar, ki v spremni besedi opiše tudi vpliv, ki ga je imel koncept sranja na tako različna področja kot so marketing, družbena omrežja, klepetalniki (recimo Chat GPT), visoko šolstvo, management in politiko. Knjigo je uredil Peter Dobaj.

Če pa si pogledamo koncept sam, ugotovimo, da Frankfurt sranje (bullshit) opredeli z razlikovanjem od dveh predhodnih pojmov: laži (lie) in t. i. “nakladanja” (humbug). Obema je skupno to, da vključujeta odnos do resnice, vendar na različna načina. Lažnivec resnico pozna in jo namenoma izkrivlja. Humbug pa je bližje neiskrenosti glede lastne pozicije: govorec izkrivlja svoj odnos do tega, kar je – svoje namene, prepričanja in zaveze, torej tisto, čemur Frankfurt pravi mentalna stanja. Gre za neiskrenost, ki jo dobro ponazarja politik, ki navija za reprezentanco, da bi ustvaril vtis pripadnosti, čeprav mu za šport ali skupnost ni mar.

Laž torej vara na ravni dejstev. Lažnivec se zaveda resnice, vendar jo zavestno prikriva ali izkrivlja. Njegov odnos do resnice je negativen, a še vedno referenčen: resnica mu je pomembna ravno toliko, da jo mora obiti. Pri bullshitu pa to ne velja. Kdor “serje”, se za resnico ne zmeni – ne kot za nekaj, kar bi moral prikriti ali spoštovati, temveč kot za nekaj, kar preprosto ni relevantno. Pomemben mu je učinek izjave, ne njena resničnostna vrednost.

Frankfurt kot primer navede obrabljeno metaforo: »Počutim se kot povožen pes.« Ob tem se sklicuje tudi na Wittgensteina, ki naj bi pripomnil: »Tega ne morete reči, saj ne veste, kako se počuti pes.« A Frankfurt pri tem izjavo obravnava kot trditev, ki jo je mogoče izolirati od konteksta, metafore in izrazne funkcije. Prav ta predpostavka je problematična. Izjava »počutim se kot povožen pes« ni najprej trditev, ki bi ji bila dodana metafora, temveč metaforično govorno dejanje, v katerem se pomen vzpostavi šele skozi interpretacijo. Frankfurt spregleda resnico metafore ne zato, ker bi jo bral preveč dobesedno, temveč zato, ker predpostavi, da je trditev mogoče ločiti od njenega izraznega načina.

Frankfurt trditve razume kot predstavitve dejstev, podrejene normam resnice: kot slovnično oblikovane, logično koherentne in empirično preverljive enote, ki jih lahko označimo kot resnične ali neresnične. Na tej podlagi – ki jo lahko deloma povežemo z zgodnjim Wittgensteinom – nato uvede pojem naravnanosti k resnici, iz katerega izpelje razliko med lažnivcem, ki resnico še vedno upošteva, in blebetačem, ki mu zanjo ni mar. Eden od problemov je, da je pri njem ta usmerjenost moralna.

Vendar ta resnicoljubnost ni nevtralna. Temelji na specifični predstavi o tem, kaj sploh šteje kot trditev in kaj pomeni govoriti resnico. Frankfurt zato ne operira zgolj z opisom jezika, temveč z določenim režimom resnice, zgodovinsko stabiliziranim skupkom institucij, praks in norm, znotraj katerega se določa, kaj šteje kot resnično, kaj kot napačno in kaj sploh lahko nastopi kot nosilec resničnostne presoje.

To napetost lahko osvetlimo s primerom zagovornika teorije ploščate Zemlje. Trditev, da je Zemlja ploščata, sama po sebi še ni nujno primer bullshita, saj jo govorec lahko izreka z visoko stopnjo iskrenega prepričanja. Težava se pojavi, ko kot protiargument uvedemo empirične dokaze, denimo fotografije Zemlje iz vesolja. Sogovornik teh dokazov pogosto ne zavrne zgolj kot napačnih, temveč delegitimira njihov vir – na primer z navedbo, da NASA namerno izkrivlja resnico.

Tu postane relevanten pozni Wittgenstein, ki zavrača idejo enotnega merila pomena. Po njegovem mnenju v takih primerih ne gre za spor znotraj iste jezikovne igre. Eden govori znotraj igre empirične geografije, drugi znotraj igre sistematičnega nezaupanja do institucij. Izjave zato ne trčijo kot neposredno primerljive trditve o istem svetu, temveč kot elementi različnih praks, ki določajo tudi različna merila za dokaz, dejstvo in resnico.

Flat earther v tem smislu razkrije, kako močno so resnice odvisne od institucij, ki jih proizvajajo, legitimirajo in vzdržujejo: šol, univerz, znanstvenih institucij in vesoljskih agencij. Ker so te institucije pogosto zaznane kot oddaljene, netransparentne ali epistemološko arogantne, se ustvarjajo pogoji za nezaupanje. Radikalni empirizem, ki privilegira neposredno izkušnjo pred posredovanim znanjem, je zato po svoji logiki antiinstitucionalen, a v praksi pogosto vzpostavlja alternativne institucije resnice – od spletnih skupnosti do YouTube epistemologij.

Flat earther tako ne izraža zgolj napačnega prepričanja, temveč odpira vprašanje avtoritete in režimov resnice. Krščanski znanstvenik, ki resnico o obliki Zemlje izpeljuje iz razodetja in božje vsevednosti, zato ni nujno v istem smislu “v zmoti” ali celo bullshiter. Njegova resnica sledi drugemu režimu produkcije resnice, v katerem kriterij veljavnosti ne temelji na istem epistemskem aparatu kot moderna znanost. Na tej točki še nismo pri Foucaultu, a že nakažemo polje njegovega vprašanja: zakaj so nekateri režimi resnice družbeno uspešnejši, stabilnejši in institucionalno močnejši od drugih.

Frankfurt s knjigo O sranju v osnovi obljubi nekaj zelo privlačnega: izdelavo pojma, ki naj bi nam pomagal ločevati med izjavami, ki jim lahko zaupamo, in tistimi, ki jim ne moremo. Pri tem se opira na implicitno teorijo resnice, ki je ne eksplicira, a jo kljub temu predpostavlja: resnica se meri v odnosu do idealiziranih izjav, ki so abstrahirane iz konkretne jezikovne rabe.

Težava te poteze je, da spregleda velik del dejanskega delovanja jezika. Izven njegovega okvira ostanejo metaforične izjave, kontekstno odvisni pomeni in številne oblike govora, kjer se “resničnost” ne vzpostavlja kot preverjanje ujemanja s stanjem stvari, temveč kot učinek rabe.

Druga težava je, da Frankfurt zavezanost resnici razume predvsem kot moralno držo posameznika. S tem zabriše razliko med individualno etično naravnanostjo in širšimi epistemološkimi praksami, znotraj katerih se sploh določajo kriteriji resničnosti. Posledično ne more jasno razlikovati med neiskrenostjo posameznika in alternativnimi režimi produkcije resnice.

Meja, ki jo potegne med resnicoljubnostjo in “sranjem”, je zato razmeroma groba. Prakse boja proti bullshitu se skrčijo predvsem na moralno razvrščanje in zasramovanje govorcev, ne pa na analizo pogojev, ki omogočajo različne oblike produkcije resničnosti.

V tem smislu se zdi, da knjiga, ki naj bi nas učila razlikovati med resnico in sranjem, manj vodi v subtilno razumevanje jezika ali epistemologije, in bolj v poenostavljeno prakso razsodbe — ki včasih deluje bolj kot intelektualno orodje za obračune v javnem prostoru kot pa kot analiza resnice same.