Piše: Rado Potokar
Nekje vmes Sare Planinšek Abdalla, ki je izšel pri Založbi Kulturni center Maribor, je roman o človeku, ki se vrne v mesto, a ne ve več povsem, ali se vrača domov ali v lastno preteklost. Jona po desetih letih znova stopi v Sarajevo, v podedovano hišo, kjer jo pričakajo vonj po starem lesu, cedri, začimbah in prahu ter tisti nenavadni občutek, da prostor še vedno nekaj ve o človeku, ki ga ni več.
Sarajevo diha okoli nje. Iz majhnih kafan prihaja močan vonj sveže mlete kafe, po ulicah se mešajo dim, mokra zemlja, asfalt in vonj po sveže pečeni piti. Nekje zazveni ezan, njegov glas se odbije od kamnitih fasad in za trenutek zmehča mesto. Prodajalec zakliče, voziček zaškripa po tlakovcih, otroci hitijo v školu, ženske se vračajo s pijace, iz pekarne zadiši po kruhu. Nad vsem tem stoji minaret, bel in tih, kot da že od nekdaj pazi na mesto.
V sedanjosti, med novo službo, prijatelji in odnosom z duhovnim voditeljem Ademom, se vrača preteklost. Predvsem ljubezen z Džemalom, ki se je končala na meji med različnimi kulturnimi in verskimi predstavami. Jona zato ne prehaja le med dvema časoma, ampak med dvema načinoma pripadanja. Med slovenskim domom in bosanskim mestom, med tistim, kar je bilo, in tistim, kar bi še lahko bilo.
Planinšek piše lirično in introspektivno, vendar njena čutnost ne prihaja iz velikih besed. Nastaja iz drobcev: iz škripanja lesenih stopnic, hladnega železa na ograji, dežja na okenski polici, vonja po starini in tišine, ki ostane za neizgovorjenim stavkom. Slovenščina in bosanščina se srečujeta skoraj mimogrede, v pozdravu »selam alejkum«, v besedi »merak«, v kafani, mahali in počasnem ritmu pogovora, ki ga nihče ne želi prehitro končati.
In potem je tu kava. Črna, jaka, grenka in vroča. Jona drži fildžan v obeh rokah, zunaj je mraz, para se dviga v zrak, kot bi se iz skodelice vračalo nekaj davnega. Kava je v romanu ritual in spomin, način, kako se ljudje približajo drug drugemu, ne da bi morali vse povedati. Je toplina dlani in grenkoba preteklosti hkrati.
Nekje vmes ne ponuja lahkih odgovorov. Ljubezen ni dovolj, da bi izbrisala razliko. Vrnitev še ne pomeni prihoda. Vera ne odpravi dvoma. Jona ostaja med svetovoma, vendar prav v tem vmesnem prostoru počasi odkriva možnost, da ji ni treba izbrati samo enega.
Kot pravi roman: »Kot reka, ki teče skozi roke različnih ljudi, različne svetove, in ne glede na to, koliko truda vložimo v njeno usmerjanje, vedno najde svojo pot.« Ta podoba se zdi skoraj ključ za Jonino pot. Človek lahko poskuša zadržati preteklost, usmerjati ljubezen, določiti pripadnost in razmejiti svetove, vendar življenje teče naprej – po svoje, med bregovi, skozi prste.
Roman nadaljuje tok sodobnega slovenskega ženskega pisanja in ga odpira širšemu evropskemu premisleku o identiteti, pripadnosti, veri in kulturnem spominu. Njegov ritem je mestoma počasen, skoraj tih, vendar prav v tej počasnosti nastaja atmosfera mesta, hiše in človeka, ki posluša, kaj mu govori preteklost.
Sarajevo je pri Planinšek več kot kulisa. Je vonj, zvok, okus in dotik. Je mesto, ki človeka pusti oditi, vendar ga ne izpusti zares. In morda je prav to »nekje vmes«: ne kraj med dvema domovinama, ampak prostor, kjer lahko obe še vedno živita v istem človeku.
