Proantika, 2025
Piše: Matej Krajnc

Knjiga Veselih dni se spomni, ki jo je Boštjan Soklič izdal leta 2025 pri Zavodu Proantika v Radovljici, je zanimiv in svojevrsten prispevek k slovenskemu pesniškemu in prevajalskemu prostoru. Po svoji zasnovi je posebej zanimiva zato, ker povezuje literaturo in glasbo. Ne gre zgolj za običajno pesniško zbirko, ampak za knjigo prevodov pesmi, ki jih avtor prenaša v slovenski jezik. Pri tem se odpira vprašanje, kako prenesti pesem iz enega jezikovnega in kulturnega okolja v drugega, ne da bi pri tem izgubila svojo živost, značaj in umetniško privlačnost. Prevajanje poezije je namreč zahtevno ustvarjalno delo, saj ne zahteva samo dobrega poznavanja jezika, ampak tudi občutljivost za ritem, zvočnost, metafore, humor in razpoloženje izvirnika.
Posebna vrednost takšnega prevajalskega pristopa je v tem, da pesem ni razumljena zgolj kot besedilo, temveč kot celota, v kateri se srečujejo beseda, melodija in čustvo. Pesem, ki jo poznamo iz glasbenega okolja, ima pogosto že vnaprej določeno zvočno in čustveno podobo. Poslušalec jo povezuje z določenim časom, krajem, družbo ali osebnim doživetjem. Ko jo preberemo v drugem jeziku, jo lahko doživimo na novo. Prevod tako ni samo jezikovni prenos, temveč tudi nova možnost srečanja z znanim umetniškim delom.
Za razumevanje knjige je pomembno poznati tudi ustvarjalno pot njenega avtorja. Boštjan Soklič je umetnostni zgodovinar, glasbenik, pesnik in avtor, ki se že desetletja giblje na presečišču različnih umetniških področij. Diplomiral je iz umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani, deloval pa je tudi kot kustos, bibliotekar, pedagog in organizator likovnih razstav. Bil je član raznih glasbenih zasedb, med drugim zdaj igra v Jezdecih škrlatne kadulje, posebno pomembno mesto v njegovem ustvarjalnem življenju pa ima skupina Tantadruj, ki jo je ustanovil leta 1986. Skupina je razvila prepoznaven akustični izraz, v katerem se prepletajo različne glasbene tradicije, izvirna avtorska glasba in poezija. Soklič je kot glasbenik in skladatelj sodeloval pri uglasbitvah poezije številnih slovenskih in tujih pesnikov. Med njimi so, kot pričajo številni viri, France Prešeren, Simon Jenko, Srečko Kosovel, Aleksander Puškin, Mihail Lermontov in William Shakespeare. Sem je seveda treba dodati še številne bluesovske, rockovske in countryjevske barde ter zasedbe, nekaj tega je zbral že v knjigi Jezdeci škrlatne kadulje (2024, 2026). Prav ta dvojnost je pomembna tudi pri knjigi Veselih dni se spomni. Avtor namreč dobro pozna zakonitosti glasbenega izražanja. Ve, da mora biti pesem več kot samo zaporedje besed. Imeti mora ritem, notranjo dinamiko, zvočnost in tisto posebno energijo, ki poslušalca ali bralca pritegne. Izkušnje glasbenika mu omogočajo, da se prevajanja loti z občutkom za melodijo besed in njihovo naravno zvenenje.
*
Prevajanje poezije je ena najzahtevnejših oblik literarnega ustvarjanja. Pri prozi lahko prevajalec pogosto sledi predvsem pomenu stavkov in vsebini pripovedi. Pri poeziji pa mora biti pozoren še na številne druge sestavine: rimo, ritem, zloge, ponavljanje, metafore, besedne igre in čustveno razpoloženje. Posebej zahtevno je prevajanje pesmi, ki so povezane z glasbo. V takšnih primerih ni dovolj, da prevod zgolj pravilno prenese vsebino izvirnika. Pomembno je tudi, da besedilo ohrani svojo spevnost in da se lahko naravno poveže z melodijo.
Sokličevo delo je zato moč razumeti kot ustvarjalni dialog med različnimi jeziki in kulturami. Pri takšnem prevajanju se vedno znova srečujemo z vprašanjem, koliko svobode si lahko prevajalec vzame. Ali naj ostane čim bolj zvest izvirniku ali naj si dovoli določene spremembe, da bi pesem v slovenščini učinkovala bolj naravno, duhovito in prepričljivo? Prav tu se pokaže posebnost prevajanja pesmi. Dobesedna zvestoba ni vedno tudi umetniška zvestoba. Včasih mora prevajalec odstopiti od posamezne besede, da lahko ohrani bistvo celotne pesmi. Pomembno je, da se pri tem ne izgubi njena osnovna ideja, značaj in čustveni učinek. Pri knjigi, ki že z naslovom poudarja veselje in spominjanje, je še posebej zanimiva možnost humorističnega in sproščenega pristopa. Humor je namreč zelo občutljiv za jezikovne in kulturne razlike. Besedna igra, ki je v enem jeziku duhovita, lahko v drugem izgubi svoj učinek. Prevajalec mora zato poiskati novo rešitev, ki bo ohranila igrivost in bralcu omogočila podobno doživetje.
*
Sodelovanje Milana Eriča kot ilustratorja je zanimivo tudi z vidika povezovanja različnih umetniških področij. Knjiga tako ni samo prostor besedila, ampak tudi prostor likovne interpretacije. Ilustracija lahko dopolni literarno vsebino, poudari njeno razpoloženje in bralcu ponudi še eno možnost doživljanja. Likovna podoba knjige ima v takšnem projektu posebno vlogo. Poezija in ilustracija se lahko medsebojno dopolnjujeta, ne da bi ena zgolj ponazarjala drugo. Besedilo odpira prostor domišljiji, ilustracija pa ga razširja z lastnim likovnim jezikom. Pomembno je tudi, da je knjiga zasnovana kot umetniški predmet, v katerem se srečujejo različne ustvarjalne osebnosti. Avtor prevodov, likovni ustvarjalec in avtorja spremnega besedila prispevajo vsak svoj pogled. Takšna sodelovanja so dragocena, ker umetniško delo obogatijo z večplastnostjo. Prav tako so pomembna spremna besedila, tokrat izpod peres Janeta Webra in Zvoneta Tomca.
*
Pri vrednotenju knjige ne smemo prezreti širine Sokličevega dosedanjega ustvarjanja. Njegova bibliografija vključuje pesniško zbirko Otroški bog, otroški knjigi Muca štruca in Čira čara, številne glasbene izdaje ter projekte, povezane z uglasbitvami poezije. Leta 2021 je izdal tudi Pesmi iz Sokostana. Ta raznolikost kaže, da se avtor ne omejuje na en sam umetniški izraz. Zanj so literatura, glasba in likovna umetnost različni načini raziskovanja sveta. Njegovo ustvarjanje temelji na zanimanju za besedo, zvok, podobo in njihovo medsebojno povezanost. Zato lahko knjigo Veselih dni se spomni razumemo tudi kot del širše ustvarjalne poti. Ni osamljen projekt, ampak nadaljevanje zanimanja za poezijo, njeno zvočno razsežnost in možnosti interpretacije.
*
Sokličev ustvarjalni profil daje knjigi posebno ozadje. Kot glasbenik razume pomen ritma in zvočnosti, kot pesnik občutljivost za besedo, kot umetnostni zgodovinar pa tudi pomen vizualne in kulturne razsežnosti umetniškega dela. Knjiga je obenem priložnost, da se ponovno vprašamo, zakaj so pesmi vselej tako pomemben del človekovega življenja. Morda zato, ker nam pomagajo izraziti tisto, česar z običajnimi besedami ne znamo povedati. Morda zato, ker nas povezujejo z drugimi ljudmi in časi. Morda zato, ker je pač treba zapolniti še precej prevajalskih praznin, po katerih se sprehajajo Willie, Mississippi John Hurt, Jimmy Reed, Richard Thompson, Johnny Cash, Grateful Dead, Robert Johnson in mnogi drugi.