Simona Semenič: Draga Zofka

Piše: Matej Krajnc

Beletrina, 2026

Draga Simona, draga Zofka – ko se čas nekoliko pokvari

NEOBJAVLJENA DOPISOVANJA MED BRALKO, SIMONO SEMENIČ IN ZOFKO KVEDER; OB BOK KNJIGI SIMONE SEMENIČ

Kratek predgovor literarne zgodovine: posebnost pričujočega romana je, ugotavljamo, zlasti njegova pripovedna (slogovna) zasnova. Pisma (in druge duhovite podrobnosti, ki sodijo zraven) omogočajo drugačen način spoznavanja zgodovinske osebnosti, kot smo ga vajeni pri biografijah. Zofka Kveder ni predstavljena zgolj kot ime iz literarne zgodovine, temveč kot ženska z lastnimi željami, dvomi, ambicijami in težavami. Pisemska oblika ustvarja občutek bližine, saj se bralec ne srečuje samo z dejstvi o njenem življenju, ampak tudi z intimnejšim prostorom razmišljanja. Knjiga ima tudi širši pomen za slovensko literarno zgodovino, saj opozarja na ustvarjalke, ki so bile pogosto potisnjene na rob literarnega kanona ali pa se jih spominjamo predvsem po njihovem položaju v zgodovini. Semenič s svojim delom ne opozarja samo na Zofko Kveder, ampak posredno odpira prostor tudi drugim ženskam, katerih ustvarjalnost in delo si zaslužita več pozornosti. Pri tem se izogne zgolj slavnostnemu obujanju spomina. Zofke ne postavlja na nedosegljiv piedestal, ampak jo poskuša približati kot živo, kompleksno osebnost. Pisemska oblika in dramski ter vsi drugi vstavki imajo poleg vsebinske tudi pomembno simbolno vrednost. Pismo je nekaj osebnega, namenjeno določenemu človeku, vendar lahko hkrati nosi misli, ki presegajo zasebni odnos. V tem romanu se zasebno spreminja v širši družbeni razmislek. Nagovor »draga Zofka« (Zofče, ipd.) ustvarja občutek, kot da se je čas za trenutek ustavil in da lahko dve ženski, ki se sicer nikoli nista mogli srečati, vendarle spregovorita druga z drugo, celo na zelo pristen, domač, duhovit način. Ta literarna domislica je, se zdi, ena najmočnejših plati romana. Dejstvo je tudi, da dandanes ne znamo več zares brati dram. O tem drugič, Simona, drugič.

1. pismo – Bralka Simoni

Draga Simona,

težavo imam. Prebrala sem vašo knjigo in zdaj ne vem več, ali sem prebrala knjigo o Zofki Kveder ali pa je Zofka prebrala mene. Med branjem sem imela občutek, da se je nekje med stranmi odprl majhen prehod, skozi katerega lahko vstopajo ljudje, ki bi morali biti že zdavnaj na drugem koncu časa.

Zanima me, ali ste se med pisanjem z Zofko kdaj pogovarjali tudi o povsem nepomembnih stvareh. Na primer o vremenu, o tem, kaj je za kosilo, zakaj se vedno izgubi en sam par nogavic, ali je Dylan plešast in ali je mogoče napisati roman, v katerem se nič ne zgodi, pa je vseeno zelo veliko dela.

Mimogrede, če jo boste še kaj videli, jo lepo pozdravite.

Bralka

2. pismo – Simona Semenič

Draga bralka,

Zofka je trenutno nekoliko zasedena. Zjutraj je namreč ugotovila, da ji je nekdo prestavil sredo na četrtek, zato že nekaj ur ureja koledar. Pravi, da v njenem času takšnih nevšečnosti ni bilo, ker je bil čas sicer dolg, vendar vsaj približno na svojem mestu.

Glede nogavic: trdi, da se izgubljajo izključno zato, ker imajo tudi same svoje življenje. Ena gre na Dunaj, druga ostane doma, potem pa se po nekaj letih srečata v pralnem stroju in se ne prepoznata več. Glede Dylana: kapuco nosi, kdo bi vedel!

Jaz sem medtem skušala napisati odgovor na vaše vprašanje, vendar se je stavek na polovici odločil, da bo raje pika. Tako da vam pošiljam samo tole: .

Simona

3. pismo – Zofka Kveder

Draga Simona, draga bralka,

najprej moram povedati, da sem sredo našla. Bila je pod omaro, nekoliko zmečkana, vendar še uporabna. Četrtek se je medtem razjezil, ker je moral prevzeti dve službi hkrati. Zdaj se dogovarjamo, ali bi bilo mogoče dneve v tednu nekoliko skrajšati. Nedelja se temu odločno upira.

Kar zadeva nogavice, imam nekoliko drugačno teorijo. Menim, da se nogavice ne izgubijo, ampak se preselijo v neko vzporedno resničnost, kjer je vsaka od njih srečno vezana z drugo nogavico. Morda so tam celo bolj zadovoljne kot tukaj.

Simona, zanima me, ali še vedno pišete z roko. Poskusila sem pisati na vaš računalnik, vendar sem po pomoti pritisnila tipko za brisanje in izginil je ves prejšnji teden. Zdaj se ne spomnim, kaj sem jedla v ponedeljek.

Vaša Zofka

4. pismo – Simona Semenič

Draga Zofka,

to z nogavicami se mi zdi zelo verjetno. Morda bi lahko napisali skupen roman z naslovom Družabno življenje izgubljenih artefaktov. Predlagam, da bi imela glavna junakinja eno samo nogo in zelo zapleteno preteklost. Druga noga bi se pojavila šele v tretjem poglavju, vendar bi bralec že prej vedel, da nekaj ni v redu.

Sicer pa pišem na računalnik, čeprav včasih resnično tuhtam, da bi morala med programerke. Včeraj sem vtipkala besedo »drevo«, računalnik pa je predlagal »državni sekretar«. Ne vem, kaj naj si o tem mislim. Morda drevo napreduje.

Glede ponedeljka se ne vznemirjajte. Tudi jaz se ga ne spomnim. Pravzaprav se mi zdi, da je bil ponedeljek včeraj, ampak je to lahko samo posledica preveč kave.

Simona

5. pismo – Bralka

Dragi obe,

mislim, da vajin pogovor postaja nekoliko nevaren. Včeraj sem namreč odprla hladilnik in v njem našla listek z napisom: »Ne odpiraj, tukaj je preveč resničnosti.« Ne vem, katera od vaju ga je pustila, sem ga pa upoštevala. Od takrat se mi dogajajo nenavadne stvari. Knjiga, ki sem jo odložila na mizo, je bila zjutraj obrnjena na zadnjo stran. Stol je stal nekoliko bolj levo kot običajno, ura pa je kazala čas, ki ga še nisem doživela.

Zanima me, ali sta tudi vidve opazili, da predmeti včasih vedo več od nas. Morda bi morali začeti pisati roman z njihove perspektive. Glavni junak bi bil stol, ki je vse življenje poslušal tuje pogovore, vendar nikoli ni dobil priložnosti, da bi povedal svoje mnenje.

Bralka

6. pismo – Zofka Kveder

Draga bralka,

stol je odlična zamisel. Poznam nekoga, ki je že pred leti napisal spomine, vendar jih ni mogel nikomur pokazati, ker so bili vsi listi pod njegovo četrto nogo. Poleg tega ima precej težav s samopodobo. Meni namreč, da je klop (včasih tudi klôp),, prijateljev, da bi ga uverili v nasprotno, pa nima.

Včeraj sem se z njim dolgo pogovarjala. Rekel je, da je človek zelo nenavadno bitje: ves čas nekam hiti, potem pa sedi. Odgovorila sem mu, da je to verjetno zato, ker še ni našel pravega prostora zase.

Sicer pa se mi zdi, da bi morali v romanu nastopati tudi predmeti, ki nimajo nobene posebne funkcije. Na primer ena sama žlica, ki se pojavi samo zato, da bi bila priča dogodkom. Nikoli ne pove ničesar, vendar je vedno prisotna. Na koncu bi lahko ugotovili, da je prav ona vse razumela.

Prisrčno,
Zofka

7. pismo – Simona Semenič

Draga Zofka,

žlica je zanimiva. Vendar predlagam, da jo nekoliko zapletemo. Naj ne bo navadna žlica, ampak žlica, ki je prepričana, da je pravzaprav komet. Vse življenje čaka, da jo nekdo vrže dovolj daleč, da bo lahko poletela skozi vesolje. Vsakič, ko jo kdo uporabi za juho, to razume kot osebno žalitev.

V romanu bi lahko imela tudi dialog z vilico. Vilica bi bila njeno popolno nasprotje: praktična, urejena, nekoliko zaskrbljena zaradi prihodnosti, žlica pa bi ji ves čas govorila, da je življenje prekratko za štiri roglje.

Všeč mi je, da se v našem dopisovanju pojavljajo stvari, ki jih običajno ne jemljemo resno. Morda so prav zato tako zanimive. Človek ves čas išče pomen, predmeti pa samo čakajo, da jih nekdo končno pusti pri miru.

Simona

8. pismo – Zofka Kveder

Draga Simona,

danes sem poskusila napisati nekaj stavkov o žlici, vendar je zavrnila sodelovanje. Pravi, da je utrujena od tega, da jo nekdo vedno uporablja za metaforo. Želi si biti samo žlica. Razumem jo. Tudi sama bi si kdaj želela biti samo oseba, brez vseh dodatnih razlag.

Predlagam, da jo pustimo pri miru in ji namenimo celo poglavje, v katerem se ne zgodi nič. Najprej bo ležala na mizi. Potem bo še vedno ležala na mizi. Nato bo mimo prišla muha, ki se bo za trenutek ustavila na njenem ročaju. Na koncu bo odšla. Žlica bo ostala.

Morda bi to bil najboljši roman, kar bi jih napisali.

Sicer pa sem včeraj spoznala enega zelo zanimivega gospoda. Trdi, da je stavek brez glagola. Zelo je prijeten, čeprav mu je težko slediti.

Vaša,
Zofka

9. pismo – Bralka

Dragi moji,

mislim, da sem končno razumela, kaj se dogaja. Morda sploh ne pišemo pisem druga drugi, ampak sestavljamo nekakšen skupni prostor, v katerem lahko stvari obstajajo, ne da bi jih bilo treba pojasniti. V njem je lahko Zofka hkrati tukaj in tam, Simona hkrati piše in ne piše, jaz pa berem knjigo, ki se mogoče sploh še ni končala.

Včeraj sem poskusila napisati odgovor, vendar sem ugotovila, da sem začela z zadnjim stavkom. Potem sem dodala prvega, nato pa sem ugotovila, da je sredina že šla na dopust, kmalu bo konec leta.

Zato predlagam, da naslednjič napišemo pismo, v katerem ne bo nobenega pomena. Samo besede, ki bodo lepo stale druga ob drugi. Morda bo to najbolj smiselno pismo doslej.

Bralka

10. pismo – Simona Semenič

Draga bralka, draga Zofka,

sprejemam predlog. Toda bojim se, da se bo tudi pismo brez pomena slej ko prej začelo obnašati, kot da ima nekaj pomembnega povedati. Besede so pač takšne. Čim jih postaviš skupaj, začnejo nekaj početi.

Zato predlagam naslednje:

Miza je modra.
Vlak je pozabil postajo.
Zofka išče sredo.
Bralka išče pomen.
Simona išče konec.

Konec se skriva pod žlico.

Žlica je (kot smo rekli) komet.

Komet je stol.

Stol je četrtek.

Četrtek je pravkar odšel. Osrečili smo ga, pravi.

Simona

11. pismo – Zofka Kveder

Dragi obe,

danes sem se odločila, da ne bom več iskala srede. Naj ostane tam, kjer je. Prav tako ne bom več spraševala žlice, ali je komet, niti stola, ali je klop. Vsak naj bo, kar želi biti.

Vseeno pa sem ugotovila, da imamo še eno težavo. Naša pisma so se namreč začela razmnoževati. Našla sem tri kopije zadnjega Simoninega pisma, vendar je v vsaki drugačen konec. V prvi se konec skriva pod žlico, v drugi je žlica že odletela, v tretji pa je konec napisal stol.

Ne vem, katera različica je prava. Morda nobena. Morda je to prvič, da je knjiga zadovoljna sama s sabo.

Predlagam, da za danes zaključimo. Povabila bi vaju na kavo, vendar ne vem, ali je kava zdaj še vedno tekočina ali je morda postala literarna zvrst.

Prisrčno vaju pozdravljam,

Zofka

12. pismo – Bralka, zadnji zapis

Draga Simona, draga Zofka,

na kavo z veseljem pridem. Prinesem tudi stol, čeprav ne vem, ali bo želel sedeti ali bo vztrajal, da je klop. Žlico pustimo doma, saj si očitno želi po svoje.

Vajin pogovor me je naučil, da ni treba vedno vedeti, kaj knjiga pomeni. Včasih je dovolj, da ji dovolimo, da nas odpelje nekam, kamor sami ne bi nikoli zašli. Morda je literatura prav takšen prostor: malo resničen, malo izmišljen, nekoliko zmeden, vendar ravno zato zanimiv.

In če se vprašate, kaj se je na koncu zgodilo s sredo – našla sem jo. Bila je v knjigi, med dvema stranema, kjer je nihče ni iskal.

Se vidimo na kavi.

Bralka

Dodaj odgovor

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.