Ocenjuje: Andrej Lutman

Bojan Schwentner Razlike nas bogatijo, je dejal bogati revnemu

Kulturni center Maribor (Simfonica Slovenica), 2016

Bojan Schwentner je pred petnajstimi leti skupaj z Janjo Vidmar in Tomažem Brenkom prvič v knjigi z naslovom Pametnejši naj končno že odnehajo! objavil svoje aforizme. Aforistično dopisovanje je nadaljeval s samostojnimi knjigami: Bodice, Koza cela, volk vsega sit, Aforizmi in Utrinki pod lipo. Definicija aforizma je sledeča: zgoščeno izražena duhovita, globoka misel, izrek. Doslednemu sledenju tej definiciji se pri Bojanu Schwentnerju izraža tudi tako, da je že sam naslov knjige aforizem. Tako je tudi z novo knjigo, ki ima naslov Razlike nas bogatijo, je dejal bogati revnemu. Poleg aforizmov piše tudi krajše prozne zapiske, kot so humoreske, anekdote in črtice, in jih objavlja v časopisih ter glasilih.

Snov za svoje izreke jemlje vsaj iz dveh virov. Prvi so že uveljavljeni izreki, ki jih predrugači, in ga s tem prenaredi ali mu naredi nov pomen. Za primer: »Hudič je v podrobnostih. Bog tudi.« Drugi vir pa so seveda vsakdanjosti v svoji bolj ali manj smešnih povezavah in naravnanostih. Za primer: »Po mestu sta se sprehajala neumen človek in pameten telefon.« Bogati vir so tudi povsem nepomembne situacije, katerih izpis pa aforist tako zasuče, da postanejo izhodišče za ponoven premislek o njih. Ena od takih je izrekanje ljubezni skozi potrjevanje z materialnimi dokazi. Takšna je prva humoreska z naslovom Dokaz ljubezni, v kateri si poleg skoraj prežvečene izjave ljubim-te par izmenja tudi predmeta, obleko in avtoradio, in s tem potrdi njuno zvezo.

V knjigi se taktično izmenjujejo humoreske in aforizmi, kar ji daje odlično bralno pretočnost in hkrati poskrbi za potrebne miselne zastoje, da se lahko bralstvo obogati s pomeni, včasih skritimi, včasih kasneje razjasnjenimi. Vse pač ni na pladnju oziroma podano na prvo žogo. Vsaka duhovitost mora prav počasi zavrtati v zavest, da je življenje polno absurdov, težjih ali lažjih neumnosti, ki jih sproža človek v svojem gonu po izkazovanju prepomembnosti ali kake svoje druge lastnosti, s katero se ponaša le ob slabem premisleku. S takšnega stališča so aforizmi tudi svojevrstne uganke, v katerih se je možno prepoznati, v njih rešitvah pa tudi spremeniti na bolje. Za primer: »Vsak dan živi tako, kot da je zadnji, pa ga boš hitro dočakal.«

Ena od odlik teh izrekov je tudi v tem, da se avtor dotika spolnosti na neseksističen način, ko jim daje širšo, družbeno vpetost, in spolnosti ne izpostavlja ter s tem siromaši na raven mastnih vicev. Prav poetični zanjo biti takšni njegovi izreki. Za primer: »Zaljubljenci najbolj otipljivo iščejo skupen jezik.«

A še največ aforizmov in humoresk je posvečenih potrošniški družbi, človeškem hlastanju in s pohlepom zabeljenemu pehanju za užitki, dobrinami in častmi. Takšen pa je tudi osnovni namen knjige, saj se človek res učinkovito v vzgojnem smislu le na humoren način lahko sooči z napakami ali pretiravanji, ki jih je življenje polno. Da je smeh eno izmed najučinkovitejših zdravil, opozori na koncu svoje spremne besede z naslovom Natančna diagnoza in učinkovito zdravilo tudi Borut Gombač, ki umesti Bojana Schwentnerja med najodličnejše slovenske aforiste. Za prijetnejše listanje po knjigi je poskrbela tudi Barbara Frank, ki je prispevala nekaj hudomušnih risb, s katerimi je dopolnila kritično-humorno vzdušje.

In za konec še izrek, ki se vsaj po delčkih dotika tudi zapisa o tej knjigi: »Včasih kritik raztrga knjigo, da bi razumel kak košček.«

Andrej Lutman