Piše: Franc Vezela

MOJA DEŽELA – PRVAKI EVROPE

… dobro je, smo pač izgubili …

okej, bili so boljši, ampak – za 20 točk! …

(španski navijač po tekmi polfinala:

španija – slovenija)

kako je moja dežela postala prvak evrope

17. SEPTEMBER

ne/napovedan padec prvakov

20 TOČK!!!!

gazimo nič ne pazimo

(9 TEKEM – 9 ZMAG)

mediji serjejo maline

NI GA MED NAMI, KI

simpatije do srbov

IMAJO SVOJEGA

luka dončič obleži

BRINJEVKA OBLEŽI OBLEŽI

žlahta povleče voz iz blata

TUDI TI, KLEMEN!

to se ni zgodilo kar tako. Nič se ne zgodi kar tako.

„Za nami so leta truda in odrekanja.

Profesionalno delo.“

KAKO JE MOJA DEŽELA POSTALA

PRVAK EVROPE

Slovenska košarkarska reprezentanca 2017, (vir: Košarkarska zveza Slovenije)

ko sem jih gledal, kako so polnili koš Špancem, se mi je mimogrede prisukalo: je to panika zaradi svoje očaranosti, da smo jih zmleli?

So prihranili kaj, da ŠE osupnejo javnost? Z naslovom.

Nisem košarkar. Sem bolj umetniškega značaja tip. Tip, ki bi – če bi se že udejstvoval v športu – pokazal, kar zna, v nogometu. Resda višina ne igra pomembne vloge, to zatrjujejo strokovnjaki, a vendar igra dokaj močno. Iz časov moje mladosti, ko še ni bilo države Slovenije – ko je bila zgolj republika države, ki je ni več – se spomnim Slavnića. Bil je palček. Proti soigralcem mislim. In zadeval je kot za stavo. Zato se ga spomnim. Potem se je pojavil Dražen. Ne Dalipagič – Petrović. Ta je bil še bolj nor. Spomnim se tudi Divca, Marka Miliča, Čosić pa je bil tiste čase že prva legenda …

tvrdić, delibašić kičanović …

potem se je začelo. Politične spremembe so prinesle marsikaj, človeku se je dogajalo slabo in zlo in pri tem kaj malo dobrega, država je šla k vragu in končno se je pred dobrimi 25 leti: pred četrt stoletja porodila iz republike nova državica – nedolžna kot hip hop in razjarjena in izzivana, izzvana na vseh možnih in mogočih področjih izzivov.

Že prej smo imeli bisere v smučanju. Kdo se ne spomni Bojana Križaja in Jureta Franka in Petroviča! Pa smučarski skoki: Ulaga, Peterka, Prevc … bili so športi, v katerih smo zastopali svojo Jugoslavijo tako, kot ni uspelo nobenim od južnih bratov.

Kotliček talentov ali kaj?

V kraju, kjer sem živel in odraščal, se je dogajalo marsikaj. Kot drugod. A Bistrica je bila nekaj posebnega. Kakorkoli, kadarkoli in kjerkoli je zatirala genialce na umetniškem področju in njih razvoj skušala držati v okvirjih ortodoksnih organizacij in državnih institucij, ki niso razumele napredka; tako je skozi posameznike uspevala uničit še tako napredne duhove, da jim je to ratalo bolj kot bi pričakovali: v tem kraju ni velikih imen iz književnosti ali glasbe ali slikarstva ali česa enako pomembnega.

Ampak Pohorci zbrani na jugu – med Celjem in Mariborom – so že od dolgo nazaj znali ušpičit marsikatero. Začelo se je z judom, če se tako izrazim. Prvi, vsaj zame znamenit judoist, je bil moj stric. Mamin brat Franc. Nekaj časa je metal nasprotnika po blazinah telovadnice Partizan, dokler ni za njim prišel Topolčnik – njegov brat Srečko je bil celo eno leto moj sošolec. Judo je bil dolga leta prvi šport v kraju in klub se je imenoval po največji tovarni: Impol! Se kdo spomni Impola?

Zame, pravzaprav za kraj, je pomemben zato, ker so ravno pri judu padle prve medalje za našo domovino, v kateri je bila takrat »Slovenija moja dežela« še republika. Ena od šestih. Bolj ali manj enakovrednih. Bolj, pa tudi manj. Politično smo jahali Beograd, da si ni nikoli opomogel, v športu pa so se že kazali zametki, ki bojo naredili Slovenijo prepoznavno sosedom: Evropi in svetu. Urbi et orbi. Zdaj nas je manj kot 2 milijona, pa haramo in ga žgemo, kjerkoli se pojavimo in karkoli počnemo. Gazimo nič ne pazimo! Judo, veslanje, smučanje, atletika, nogomet, košarka, met kladiva, samo v bobu še nimamo medalje …

zašel sem. Hotel sem povedati svojo zgodbico o mojem kraju.

V judu smo imeli torej Topolčnika, ko se je moj stric odločil, da bo raje bolj pil in igral uživača in treniral po gostilnah, za njim se je pojavil Filip, sestrin sošolec, ki je bil sploh prvi Bistričan, ki je osvojil medaljo na olimpijskih igrah. Pa istočasno Očko v drugi kategoriji. Nekaj let kasneje smo dobili svetovnega prvaka v metu kladiva … Ko je šla tovarna Impol k hudiču, je šlo navzdol tudi z judom. Napol tajno je deloval šah, kar skozi desetletja ga nič ni pregnalo iz naših krajev, a uspeha izven meja ni in ni bilo. Potem se je naenkrat začelo.

Slovenska košarkarska reprezentanca 1992, (vir: Košarkarska zveza Slovenije)

Spet je bil sestrin sošolec. Tokrat se je pisal Bečirović.

Memi, kot smo ga klicali, se je moral začeti ukvarjati s športom zaradi tega, da je preživel, v surovem smislu: če je hotel, da ne umre – oče je imel slaščičarno – se je moral posvetiti miganju. Rekreacija mu reši življenje!

Izkoristil je to tako, da je takoj po prihodu iz bolnišnice čudežno začel trenirati košarko, in ko so ga poročili s tisto lepo Albanko, je takoj naredil sina. Da mu ni bilo dolgčas samemu z žogo. Sani je postal državni reprezentant! Pred tem je še en Bistričan pokazal roge smučarskemu svetu: Rene Mlekuž – tudi njegov stric je bil sestrin sošolec! S številko nekaj čez sedemdeset je zmagal enkrat v smuku. Veliko se je pisalo o tem. A kaj, ko je bila to njegova edina odmevna zmaga. V Bistrici so bili na nek način preroški: že od vrtca naprej je mel Sani privilegije. Čeravno se je njegov oče vozil v mercedesu, je imel bodoči reprezentant zastonj vrtec. Avto je bil od dedka … če je že imel vrtec zastonj, pa s svojim očetom ni hodil na igrišče zaman.

Vaja dela mojstra. Potem so ga vsi poznali. Sani! Pa še ime je tako – lepo! Ker je bil lep kot mama Albanka in zamišljen, po očetu filozofski, je bil še umetnik v igri, ne zgolj mojster.

Moja sestrična po mamini strani ni kazala kakega navdušenja nad šolo.

Naredila je takoj, ko je mogla, pametno potezo v življenju: s svojo vitko in drzno postavo je osvojila glavo in srce sina starega Prepeliča, kar se je izkazalo za dobitno kombinacijo.

Metkin sin je bil tako tisti, ki je v zadnji četrtini finala evropskega prvenstva v košarki vehementno in atraktivno potegnil voz iz blata in pomagal fantom, da so zdržali do konca in se potem okitili z naslovom.

„Toliko trica od table nisam vidio u cjelokupnom životu!“

To so bile besede srbskega trenerja dan pred tekmo. O polfinalnem masakru nad Španci.

Ne vem za druge, a jaz mislim, da je s tem povedal, kako ima njegova reprezentanca minimalne, celo minimalistične možnosti za zmago v finalu, saj to, kar počneta Dončič in Dragič, ni v nobenem kontekstu moderne košarke. Tudi v NBA ligi so trice – trojke od table bolj rariteta in delikatesa za gledalce in navijače. Duet DD je s pomočjo Prepeliča in ostalih inspiriranih v tej zadevi popolnoma demoliral Špance – aktualne evropske prvake – državo s Pirenejev, ki je več kot desetletje vladala v vrhu košarkarske elite. Še brata Gasol sta bila nemočna. Nikdar tako.

Prepelič, Dončič, Dragič … so bila do polfinalne tekme z aktualnim prvaki samo imena, pravzaprav priimki – posledica evolucije na Balkanu so očitne: večina ne samo košarkarjev, tudi nogometni asi nosijo priimke s končnico IČ, ki se je modulirala iz IĆ, tako da v finalu, če nisi vedel, kdo ima trdi Č in kdo mehki Ć, nisi vedel nič. Kdo igra za koga. Ena velika družina, ki je v finalu razdeljena na IČE in IĆE. Kdo bi si mislil, da bo kdaj finale evropske košarke med državama iz iste države: Slovenija : Srbija. Kako bojo strmeli vnuki!

Vsi so naši, vnuček! Samo pri enih rečeš StojanoviĆ, TvrdiĆ, BogdanoviĆ TrifunoviĆ, pri drugih pa si bolj čvrst: Dragič, Bečirovič Zahovič Prepelič …

Slovenska košarkarska reprezentanca 2003, (vir: Košarkarska zveza Slovenije)

Gnezdo pod Pohorjem,

ki ima albance oplotničane kelte ilire pohorce venete makolčane karantance,

kdaj pa kdaj izvali legendo …

Začelo se je že prej.

Koga smo prebutali pred Latvijo, ne vem.

Ni bila – Rusija? Velika Rusija? Nisem nek fanatični privrženec tega športa, res pa je, da rad pogledam kako dobro tekmo pod koši. Tisto igro. Tisto igranje z živci … košarka je za ljudi z dobrimi nervi. In kondicijo. In … občutkom. Košarka je igra, kjer moraš obvladati sebe, nasprotnika, teren in publiko. Kot drugod. A vseeno drugače. Pri košarki vidiš, kako tip z desetih metrov zadene koš, ne da se žoga dotakne obroča – kar para tisto mrežico, čez pet minut pa isti model zgreši taisto žogo z enega mera razdalje.

To je igra, ki se – ko je do konca še pet minut – razvleče v pol ure. Tega moj foter nikoli ni dojel. Je rekel, da se zajebavajo. Sam je nikoli ni gledal. Ne mara zajebavanja …

ni maral. Jaz? Jaz sem se priklonil nogometu.

Ko sem se moral prikloniti. Ko je prišel čas, da si izbral. Vsak je moral nekaj izbrati. Vsi smo morali izbrati nekaj od športnih iger, sicer si bil čudak. Tele. Tepec, bebec, karkoli si bil, če nisi nekaj migal in se pojavljal na tekmah. Luzer, recimo temu.

Bil si večji luzer, če se nisi pojavil in tako tudi ne izgubil, kakor pa – če si se pojavil na tekmi in pustil, da so te premagali, demolirali ali celo razbili in razstavili na prafaktorje. Ko smo izgubili v Konjicah tri proti nič, smo si rekli: glej – če ne bi potovali tja in predali tako tekme nasprotniku, bi izgubili z enakim rezultatom. Tako pa se je nekaj dogajalo. Izlet … vožnja z avtobusom, sendviči in trije goli v mreži, ni kaj! Še bomo brcali … 3 : 0 na terenu ali 3 : 0 za zeleno mizo, isti šmorn …

brcali smo seveda iz čistega veselja. Danes je malo drugače.

Vse se spreminja. Tako tudi odnos do športa in s tem čara v tem početju. A danes ni tema taka, da bi o tem. Danes ni svet tak, ki bi dopustil tako in to. Da bi se zgolj zabaval, manj mislil na zmago in bolj na veselje pri tem. Dobiček bi moral biti postranskega značaja in … drugače bi se morda lahko razvijalo vse skupaj. Enkrat se že bo. Že imamo v olimpijskem komiteju svojega predstavnika. Predsednik je celo! Vsepovsod se izražamo.

Slovenska košarkarska reprezentanca 2005, (vir: Košarkarska zveza Slovenije)

NE/NAPOVEDAN PADEC PRVAKOV

Evforija, ki je zavladala po zmagi nad Latvijo, ni bila še nič proti oni, ki se je zgodila, ko so padli Španci. Evropski prvaki so jih dobili po pizdi z dvajset (20!) razlike. Bilo je skoraj ponižanje. Tudi mene je začelo skrbeti. In srbeti. Samo ena tekma loči naše od naslova evropskih prvakov? Ti – tole pa postaja zanimivo. Smo mi tako dobri ali so drugi nepokretni? Ko smo nabili Latvijce, sem še isti dan izvedel vse o naših reprezentantih. Poslušal sem o njih zvečer.

Pa drugi dan. Pa spet tik pred tekmo s Španijo – tista atmosfera je bila mega, ti rečem! Po zmagi si izvedel vse o vseh slovenski igralcih. Sveto pismo košarke …

ne moreš pomagati: naenkrat čuješ dončič dončič dončič, pa skoraj hkrati dragič dragič dragič, potem se pojavi še prepelič, pa gašper pa … črnca imamo v ekipi! Edinega črnca na turnirju! Rekli mu bomo Tonček. Rekli so mu – Tonček. Zadeval je samo `ob pravem času`. Ko se je res splačalo.

Hrvatska bledi na zemljevidu evro košarke, Slovenija se dviga kakor feniks iz pepela, čeravno primerjava ni umestna. Feniks se ponovno dviga. Slovenija pa samo – dviga. Nikdar prej se ni dvignila in propadla, da bi se morala ponovno dvigati na prestol. Če dobro premisli moja žilica v lobanji: mar nismo najmanjša država v civiliziranem svetu, ki nosi naziv evro prvaka v košarki? Če nismo mi, kdo je?

Ni je. Ki bi … kaj takega dosegla.

Nisem kaj prida patriot, a me je zaskrbelo. Da ne bo prevelike blamaže. Če se potem izkaže, da … da smo gojili prazne upe in se predajali nečimrnosti zmagovalne politike, če se v finalu Srbija spravi na nas in nas zagrne v meglo popolne nemoči in bleščečega neuspeha … kaj, če nas povozijo!?

Če nas povsem osramotijo? Lahko ponovijo igro s polfinala? Je to mogoče?

TV medij je od hudiča. Povejo ti vse. Kako izgubiti tekmo, če jo hočeš izgubiti, in kako zmagati, če hočeš zmagati, povejo ti, da bo potrebna karantena, če bo treba, pa paziti bo treba – zelo paziti na tistega malega velikega Bogdana Bogdanovića; borbo pod obroči bo vodil Bobi. Izveš vse, če poslušaš poročila. Košarko vidiš v reklami. Reklamo v košarki … Najdeš fotko na panoju na cesti, bereš o njej v časopisu, priloge kar dežujejo, vse o vseh igralcih. Vse o vseh možnih variantah … kako začeti, kako nadaljevati, kako končati, kaj storiti, če … in kaj če ne …

dnevi košarkarskega brezumja in evforije … kaj bo, ko bo! Kdo je močnejši?

Takoj, ko se je začelo vse to sranje, se je dalo slišati – od Dragiča seveda:

`Ne bomo se ustavili. Zdaj ne! Gremo po zlato. Slovenija gre naprej!`

Slovenska košarkarska reprezentanca 2007, (vir: Košarkarska zveza Slovenije)

 Naenkrat vsak napreden Slovenec ve, da smo evropski prvaki. Še preden smo odigrali finale, smo prvaki. Ker: kaj pa naj bo ekipa drugega, kot prvak, če ti tako rasturi ene Špance! Res je. Tudi sam priznam, da sem gledal tekmo. In me je presunilo.

Ne to, da smo jih potolkli, ampak to, KAKO smo jih potolkli! Gasol je resda deloval, kot da je prišel z drugega planeta, a kaj, ko sta pri naših igrala kar dva marsovca, ki se jima je, ko je bilo treba, pridružil še tip z-lune-padel: Prepelič, žlahto moja! Nisem vedel, da lahko nekdo iz moje žlahte tako dobro zadeva v finalu evro košarke. Metki še nisem čestital k izbiri svojega moža. Izgledal je že malo eterično, ko je metal tiste trojke!

Ne vem, če ni dal vse od sebe.

GAZIMO – NIČ NE PAZIMO

Gazimo nič ne pazimo. Točno to so naredili. Naj rečem – smo? Jaz sem samo gledal.

Ne sledim sicer dogodkom. Če ne bi bilo tekem na TV, bi šlo prvenstvo mimo mene, toliko pa lahko rečem. Ali – če ne bi imel televizorja, ali če bi mi tv SLO zaplombirala aparat, ker ne plačujem naročnine – roko na srce: nikoli se nisem naročil na TV – radia nimam prižganega, revij in časopisov nimam; vse bi šlo nekako mimo, če ne bi bilo TV medija! Na televiziji vsi hočejo biti vedno pametni. Enim rahlo uspeva, še to skoraj pomotoma. Nik je rekel: `če smo Latvijce, ki imajo povsem drugačno igro …`

stavka ni dokončal, ker si je dajal opravka z zvijanjem jointa. Osredotočen je na tisto, kar počne, zato govori kar avtomatsko. Že dokaj let ve, da igrajo Latvijci popolnoma drugače. Ne sprašujem, kaj je to – drugače. Zamišljam si, da vem. Lahko igraš na dolge napade ali na kratke in silovite. Lahko klasično zapreš igro in kukaš iz nje kot miš iz moke. Lahko vehementno v intervalih uničiš nasprotnikovo igro, vzpostaviš svoj koncept, pripraviš presenečenje s klopi, kup tendenc vodi misli trenerja in selektorja. Latvijci igrajo torej drugačno igro. Od naših? Torej so izgubili, ker so igrali drugačno igro od naše? Ali pa smo zmagali, ker smo MI igrali drugačno od njih?

`Kaj pa Španci?` sem se pozanimal pri mlajšem kolegu. Pojasnil mi je, da Španci niso več tisto, kar so bili, Gasol je že star, jaz mu rečem, da brez starca ni udarca, pa kolega naprej: tako in tako pa imamo edini na prvenstvu dva iz NBA lige. No – enega že, drug pa bo kmalu tam …

Ko puham, poslušam malo malega, ki veliko ve o tem, kaj je dobra košarka in kaj ni. Malo mi ustvarja sliko še glas s TV-ja, ki ravno napoveduje začetek polfinala. Polfinale! Čarobna beseda. Slovenci v polfinalu!

Še igra sploh kdo košarko? Očitno nič ne vem o tem športu. Ko se je na koncu pokazalo na semaforju 92 : 72 in je bilo do konca še 1,8 sekunde, sem se zavedel, da smo pravkar v polfinalu premagali Špance! Aktualne evro prvake! Kaj takega si nisem mislil. Ni mi padlo na pamet, da je tudi to možno.

Kar vsem na očem. In sredi Istanbula. Ki mu rečejo tudi Konstantinopel. Ali kar – Carigrad. Včasih je bilo to naselje: Bizanc.

Španci grejo domov! Kakšni naslovi. Kakšna senzacija. Pojavili so se naenkrat mali preroki, ki so povedali, da vse skupaj – vsa ta igra in podjetnost in izvirnost in kar je takega – da je vse to pričakovano, ker vsak, ki se zanima za košarko, lahko opaža dvig igre Slovencev iz tekme v tekmo, kot da se razvijajo v nekem naravnem skladu zmagovalca nad vsemi. Slišal sem tudi, da še nobene doslej nismo izgubili. Na tem prvenstvu. Tako celo?

Slovenska košarkarska reprezentanca 2009, (vir: Košarkarska zveza Slovenije)

Takoj, ko sem v mislih gledal mojo reprezetanco v finalni borbi za zlato medaljo, mi je pred oči priletela slika z nogometnega prvenstva, ko so Čehi na turnirju zmagali vse tekme do finala, tam pa v zadnji minuti pokleknili proti Grkom. Ki so postali, se ve – senzacija. Enaka, kot če bi zmagali – Čehi!

Tudi to bo senzacija, če se bo odvijalo po napovedih okoli mene: Srbija je močnejša od Rusije! Pojedli jih bojo! Se je slišalo. Drugo polfinale, se ve. Ki se ravno začenja.

Konec koncev sem dovolj poznal razmere na splošno v vrhunskem športu: kdaj pa kdaj ti prevelika srčnost vzame zmago. Lastna srčnost. Ki ji pomaga malo počen ponos, malo megalomanija, malo narcizem, malo okoliščine in delno še sreča – tu je še pritisk javnosti, nerazumevanje publike, načrtovanje medijskih hiš, promocija zaradi promocije, izdelava fetišev in zastav in značke, cela država začne migati, ko se fantje pripravljajo na odločilni boj na bližnjem vzhodu. Aktivirajo se letalski prevozi, čarterski polet postane ponovno moderna aviatična destinacija, ljudem se je zmešalo, jemljejo dopuste, hodijo v bolniške in se potem skrivajo med množico, gostinci služijo, varnostniki imajo nadure, reševalci so v pripravljenosti, taksisti bogatijo, doktorji si manejo roke in farmacevti cvetijo … vse diha vse miga, vse se pretaka: pravi panta rhei!

MEDIJI SERJEJO MALINE

Na televiziji vsakih pet minut Dragič pove, da … zdaj se pač ne mislijo zaustavit, ko smo že enkrat v finalu … o, smo že enkrat Špance … vseeno, kdo bo nasprotnik … igrali bomo zase in za gledalce, za one pred TV-ji in one na kongresnem trgu, pa pri Kojaku v Mariboru, pa za svojo staro mamo, ki rada gleda, kako njen vnuk meče, pa … skratka – gremo na zlato! Dali bomo vse od sebe. Za vsak slučaj doda še:

`Ampak v finalu je vse mogoče. In žoga je okrogla.`

(Tako se zaščiti.)

Povedal je še, da jim je zmaga v polfnalu s tako grozno razliko dala krila za končno bitko na parketu, ne smejo pa se prehitro veseliti, zaigrati je treba na parketu še 40 minut. In to resno. Celih 40!

Ali, če bo treba še kakih pet minut dlje.

Kaj se zgodi, če je tudi po podaljšku neodločeno? Še en podaljšek? In še en? Teoretično se lahko torej igra ena igra v – nedogled. A se še ni nikoli. Sicer bi vedeli …

Novice in govorice okrog mene o finalu in Srbiji, ki bi najbolj ustrezala Sloveniji, so me razpizdile, iritirale in končno iztirile – verjel sem, da se obešanje na patriotizem ne bo dobro končalo in da bojo igralci, če jim slučajno kaj spodleti, deležni psovk, žalitev, podtikovanj o dogovarjanju in zaroti – v smislu: če Srbija zmaga, je to podarjeno. Vprašam prijatelja Borisa: `Torej – Slovenci bi prodali svoj naslov evropskih prvakov. In to Srbom?`

(Takrat se je že vedelo, da je v finalu Srbija.

Po dolgi in mučni bitki so premlatili Ruse,

svoje brate iz Moskve …)

`Denar je sveta vladar!` je pretil Boris. Da ni samo pretiraval?

Nik je stavil 30 evrov na Slovenijo, ko so igrali s Španci. Razmerje je bilo 1 : 4. Se ve, za koga. To je bilo PRED tekmo.

Boris ni nič stavil. Na tem prvenstvu ne. Je vse podkupljeno. Baje.

Kljub temu sem potem gledal finale.

Da vidim, kako igrajo, da igrajo.

Slovenska košarkarska reprezentanca 2011, (vir: Košarkarska zveza Slovenije)

Polfinale med Rusijo in Srbijo sem gledal po koščkih, ko je bila med filmom reklama. Takrat sem preklopil in ves čas filma mi ni bilo jasno, kdo bo naš nasprotnik v finalu. Večidel tekme je kazalo boljše našim jugoslovanskim bratom, potem pa se je Rusija z dvajsetih točk zaostanka približala na dve. Ko je postalo končno malo bolj napeto, se je Srbija s svojim Bogdanom Bogdanovićem in Bobijem Marjanovićem, ki sta pobrala nekaj žog in jih spremenila v točke, približala: v eni minuti sedem proti nič in bratje so se ločili od bratov s severovzhoda potem dokončno in v poraz Rusov. Ti so jim po koncu tekme segli v roke in jih stisnili.

Tudi Rusi so premagljivi!

Po tekmi so se končno začele bolj konkretne špekulacije. Konkretne, ker sta v igri ostali samo dve ekipi. Za tiste prave špekulante je dovolj že ena.

Moja psihologija narodov mi pravi, da smo itak vsi cigani. Eni malo bolj, drugi malo manj.

Brata sta, ki prideta skozi ista vrata.

Prebral sem nekaj novega – ali pa je samo novo na starem: Srb je prednik Hrvata. Hrvat pravi: lažeš pseto! Srb pa: ko to kaže ko to laže – Srbija je mala? Postavi se vprašanje: zakaj se Hrvat sramuje svojih prednikov? Ker so Srbi? Drugo vprašanje pa: so res Srbi njegovi predniki? Imeli smo Jugoslavijo. Kaj to dokazuje? Da smo jo imeli, da je BILA. Imela je šest republik: Slovenijo, Hrvatsko, Bosno & Hercegovino, Srbijo, Črno goro in Makedonijo. Ter dve AP – avtonomni pokrajini: Vojvodino & Kosovo. Koliko držav je zdaj nastalo iz ene Jugoslavije? Če bi Jugoslavija še danes obstajala, ne bi prišlo do medsebojnega obračunavanja v Istanbulu: med Slovenci in Srbi! Finale basketa 2017: Jugoslavija : Jugoslavija. Tudi tako bi lahko na to gledali. Balkan je resnični fenomen. Najprej vojne, potem vojne, zatem vojne, pa smučanje pa … nogomet, pa … košarka! Veslanje … vmes vojne … milošević karađić tuđman …

IMAJO SVOJEGA

Finale! Finale? Ah končno – finale!

Mi vsi čakamo finale. Vsak čaka na finale drugače. Kako drugače? To se ne da povedati. Izgleda že tako, da eni čakajo s pivom v roki, drugi pa jedo pommes fittes. In z burekom, drugi s kokakolo. Eden doma na fotelju, drug zunaj v lokalu. Takrat se neke reči povsem spremene in … s časom se nekaj zgodi. Temperatura postane nepomembna. Ona zunanja. Človek se ogreva od znotraj. In izgoreva. To se rado najraje dogaja pri navijanju. Obstaja možnost dehidracije, zato so naokoli steklenice z likvidno vsebino. Pravilne temperature, šur. Raznih barv in arom. Različne količine v različnih oblikah kozarcev. Ali steklenic. Mini krilca so nepomemben prehodni pojav mimohoje …

Slovenska košarkarska reprezentanca 2013, (vir: Košarkarska zveza Slovenije)

ko se človek stopi v maso, postane sodrga – drhal. Zgrešiš koš in bi te hudiči linčali, če bi te dobili v pest! Navijanje izgleda, da je tista dimenzija človeka v tebi, ki te odpre in odpne do konca, ki te izprazni in dopolnjuje izmenično in impulzivno, sprostijo se najnižji nagoni in masovne tekme so … prostor in čas za masovno sranje svojih frustracij in blodenj. Počen ponos, majhnost patriotizem, šovinizem … pri navijanju se najbolj izraziš. Lahko tuliš hropeš divjaš vpiješ skačeš, če si Slovenc, ali mahaš z noži, če si Hrvat, z zastavicami, če si Italijan, plešeš v kiltu, če si Škot, ubiješ se, če si Brazilec … vsak narod ima svoje izražanje. To je ono, ki ga dela. Ki ga naredi. Ne da se brzdat. Zato so nogomet, košarka in ostale igre masovna histerija in beg pred realnostjo – realnost brez iger? Vzemi mu igre!

Kaj še mu lahko potem?

Kruh.

Ja, kruh. Potem smo pa tam. Kjer ni muh.

Finale! Kaj je že to? Ah! Slovenac protiv Srbina!

»Poštujem momke, zna se, kako ih ne bi, kada još u čitavom životu nisam vidio toliko trica iz table na jednoj utakmici. Ludi su. Ali mi imamo svoje planove. Imamo svoje adute.

Valjda jih ima. Ko bi bez?«

Gre za to, da je Slovenija definitvno močnejša ekipa.

Vsekakor je to dejstvo. Ni pa dejstvo, da je to zagotovo zmaga sama po sebi.

Treba bo plesat po parketu, kot rečeno, najmanj 40 minut. Fantje ne na eni ne na drugi strani niso utrujeni. Gledajo bolj, ko ne, bistro v svet in pazijo, kaj govorijo po TV.

Pripravljeni so, da pokažejo, kako so pripravljeni!

V resnici sta v ekipi samo dva taka, ki kaj rečeta za publiko – kapetan ali pa oni, ki mu v onem trenutku najbolje gre. Recimo: daš kakih dvajset košev v prvem polčasu, pa zraven še sedem asistenc in pet skokov v napadu … takoj moraš to povedat v mikorofon, da publika ve, kaj se dogaja – vidi že, vidi – a ne razume, kako je to mogoče. Da v dveh minutah nasuješ nasprotniku petnajst (15) pik, potem pa v naslednjih treh dobiš dvajset košev nazaj …

na parketu se dogaja drama, očitno.

Drama je še večja in bolj razvpita, ker – gre za finale! Ker gre za prvenstvo Evrope.

Ker gre za princip! Da ne izgubiš zadnje tekme!

Potem si vse ostalo … zajebal … tako gre to. Ja, vloga favorita res ni kaj prijetna za favorita. Ne le, da nima nobene osnovane prednosti, bolj gre za breme.

Skrbelo me je, da besede naših košarkarskih protagonistov zadevajo publiko in streljajo naokoli tisto majhno možnost, ki je nihče ne želi čuti: lahko tudi izgubiš. Tekma je tekma. Ostale prej so samo dokaz, da znaš. Ne povejo pa tudi, če boš odigral zadnjo zdaj in danes tako, kot to znaš. Nič ne garantira kakovost. Sama po sebi. Ker ob njej stoji druga kakovost.

Kakšna bi bila Jugoslavija, če bi leta 17 igrala v finalu? Proti združeni Rusiji in Španiji!

Angleži, Nemci, Francozi so … mrknili? …

Gojijo iluzije, da je košarka nekaj … profanega? Manj kot nogomet, a profano? Da ni košarka tudi – umetnost?

Samo drugačne prioritete imajo, očitno.

Na daljavo, z daljincem ob sebi gledam tekmo.

Začelo se je razburljivo. Kako bi se sicer? Koš tu, koš tam, blokada podaja asistenca, zabijanja še ni, izgubljena žoga – kakor da bi igral prvo četrtino finala na evropskem prvenstvu v košarki. Slovenija je venomer vodila, a se ni kam odcepila. Z rahlo prednostjo se je končala prva četrtina. Prednost je prednost. Zaloga, se reče v žargonu navijačev in novinarjev. Prednost je za laike v košarki. Finale gleda vse mogoče. Stari mladi pismeni polpismeni obeh spolov kokeršpanjeli labradorci vseh karakterjev …

Slovenska košarkarska reprezentanca 2015, (vir: Košarkarska zveza Slovenije)

v drugih desetih minutah pa smo jim nasuli košev! 36.

Izračunal sem, da bi dali na tak način 144 košev. 4 X 36?

Med polčasom so reklame. Je čas reklam. To te lahko uniči.

Na daljincu imaš majhen gumbek v levem kotu na vrhu.

Vmes Nik pove, da … če bo šlo tako naprej, da je zmaga zlahka zagotovljena. Nik je pač vrag. Morda je to mislil bolj sarkastično, kajti naenkrat so se Srbi prebudili. Ne le prebudili, prebujali so se kar naprej, povsem anonimni so začeli zadevati. Opazilo se je, da so prej glavni sedaj na klopi in si nabirajo moči. Tako pri enih kot pri drugih. Nabralo se je tudi osebnih napak, paziti je treba, ko vodiš vojno na parketu v finalu prvenstva. O 144-ih koših seveda nihče ni sanjal, ni pa sanjal niti tega, da …

BRINJEVKA OBLEŽI OBLEŽI

Dončič se je nenadoma v tretji tretini – nekje v prvi polovici – prevrgel po tleh,

nihče ga ni sunil, samo padel je in obležal.

Najprej je izgledalo kot hec.

Ko pa je sodnik prekinil tekmo, se je ugotovilo, da sploh vse skupaj ni nedolžno. Luka je pogledal proti rezultatu. Osem pik prednosti. To ni nič … do konca je še najmanj petnajst čistih minut. Kokoškov ga je povsem mirno in brez zadrege ali celo panike potegnil iz igre.

Igra brez Dončiča! Med navijači Slovenije je rahlo vršalo. Če zdaj še Dragič odpove … hudič lahko vzame šalo! Ko je Dragič – kakor da bi slišal, pa kot bi mu zmanjkovalo moči – dvakrat zapored naravnost sramotno vrgel mimo in omogočil nasprotniku, da zniža zaostanek … je na srečo nastopil time out, Slovenci so si do konca tretje četrtine nabrali osebnih napak, da se ni več točno vedelo, kdo pije in kdo plača, Blažič je dobil kar dve v roku pol minute – ni se bilo več za zajebavat. Takoj na začetku zadnjega dela je pricurljalo: z Dončičem je konec za danes, z njim je konec, on je končal to prvenstvo. Kamera ga je tu in tam pokazala. Nemirno je vrtel brisačo okoli sebe in s klopi gledal po igrišču.

Kar skočil bi na parket!

Srbi so se približali na dva. Slovenci hočejo s trojko pobegniti na znosnih pet razlike. Znosnih za dihanje …

mimo.

Ni bil Dragič, pač pa en od anonimcev s klopi.

Srbi ga žgejo nazaj: s trojko bi prvič prišli v vodstvo!

Nebeški Bogdan Bogdanovič – kot jegulja se je izprožil in vrgel: trica!

Prvo vodstvo Srbije. Zlovešče znamenje.

Dončiča ni, Dragiču ne gre več – skuril se je, nekajkrat anonimci s klopi spremenijo rezultat, voda teče v grlo Slovencem, nimajo tega radi, Dončič na klopi, Gašper na klopi, izgledalo je vse tako, kot da jemlje Slovence vrag, ko se naenkrat vrže skozi zrak Prepelič in z nemogočega položaja zadene trojko. Publika popizdi!

TUDI TI, KLEMEN!

Klemen, Prepelič, Randolph, 2017, (vir: Košarkarska zveza Slovenije)

 Trener Slovenije si je z rokama pokril oči. In potem pogledal proti stropu. Ni važno, kaj je počel Prepelič na parketu, ko ni počel nič; ko je bilo treba, je vrgel žogo, kot bi zabrisal v eter klic vpijočega v puščavi – je moj žlahtnik je nenadoma stopil na sceno.

Aleluja! V najbolj pravem trenutku.

Zadel je še eno nenormalno trico – moral si takoj vedeti, da je iz Bistrice doma in … vsi smo si malo oddahnili. Malo. Ker do konca je bilo še tri minute!

Dobre tri minute …

počasi pa so si tudi Srbi nabrali kup osebnih napak, izmozgan in zgaran se je Dragič premikal po parketu in izgubljal žoge, pri tem je marsikak nasprotni model napravil osebno napako, in v zadnjih dveh minutah pri pičlem vodstvu Slovenije se je znašla na parketu peterka, ki je še lahko igrala tako, da je mahala z rokami, se pravi brez bojazni, da naredi zadnjo osebno napako. Klop je zdržala, v rezultat je še posegel Prepelič z novo atrakcijo, ob katerih so podivjali navijači, kakor so prvič podivjali v drugi četrtini, ko je Luka Dončič objestno zabil koš, čeprav bi lahko žogo tudi samo položil – da je šala še večja: tudi Srbi so imeli v igri povsem drugo peterko, ki pa ni bila boljša od one slovenske. Ta je imela pač prednost.

Treba je zdržati. Če dobiš koš, ga tudi sam nekako dati.

Čas pa teče … in res: nekaj se je na hitro zgodilo in slabo minuto pred koncem tekme smo vodili – moram povedati, da sem celotno tekmo navijal za cigane, torej za naše: Srbe. In da sem v obeh primerih pridobil: če zgubimo, zmaga Slovenija. Kar je tudi prav. Ker so to naši. Vodili smo in kar je pomembno: ravno za toliko, da nasprotnik ni bil nasilno delaven – vodili smo za sedem! Tudi dve trici tu ne pomagata, sem na hitro sam pri sebi izračunal in si rekel: ja nič – izgubili smo. Zmagali smo, Slovenci!

Zadnje sekunde je samo še nekdo od naših odbijal žogo na mestu, ko so se igralci obeh moštev ozirali proti semaforju, čakajoč konec drame. Srbi so popušili. Huje je bilo, ker so bili že drugič v finalu, pa – nič od tega!

Vseeno ni bilo nobene vojne. Izkazalo se je, da se oboji poznajo med sabo bolj, kot bi si lahko človek mislil. Če pa dobro premisliš, pa je vse – logično. Razen tega: Slovenija je evropski prvak v košarki!

Slovenija je EVROPSKI prvak!

Mislim, da se bom pohvalil, da sem živel v času,

ko je Slovenija prišla videla in zmagala – premagala vseh devet ekip od devetih in se zavihtela na tron! Slava jim! Slava moji žlahti! Če ne bi bilo Prepeliča?

Kdo bi vlekel voz iz blata? Kdo?

Eden mora. Eden vedno mora.

Še Metka je gledala tekmo! Ki jo sicer košarka ne zanima. To ima po svoji mami – moji teti. Tudi Kresniki niso manj podjetni od Prepeličev – pekel se bo prašiček.

Do takrat pa: VSI PRED EKRAN!

„Če takrat ne bi zadel, bi me linčali!“ je rekel Klemen Darinki, svoji teti.

„Saj veš, kaki so ljudje!“ je rekla ona.

Jaz pa: „Klemen – postal si legenda! Eni se toliko trudimo, ti pa tak`… v enem momentu!“

„Ki pa ti hodiš? Tebe pa ži dolgo nisn vid`la! ŠE POJEŠ KAJ?“

Gašper Vidmar, Slovenska košarkarska reprezentanca 2017, (vir: Košarkarska zveza Slovenije)

 spisano v ponedeljek, 18. septembra od 2.25 do 9.26 – torej v sedmih urah; vmes zakuril, popil nekaj kav, pokadil kup jointov ter se pri vsem tem – silno zabaval. upam, da se je tudi – bralec! hvala

Franc Vezela