Marija Švajncer _ Očetovi udarci

Piše: Andrej Lutman

Marija Švajncer Očetovi udarci (Kulturni center Maribor, Frontier 112, 2017)

Doktorica filozofskih znanosti in dolgoletna predavateljica na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru Marija Švajncer je poleg strokovnih člankov in knjig objavila pesniške zbirke z naslovi Sive pesmi, Nisem se skrila, Pisane pesmi, Kamnite pesmi, ter mladinski roman z naslovom Samotni bralec, uprizorjeni pa sta bili tudi njeni lutkovni igri.

V zbirki krajših pripovedi s pretečim naslovom Očetovi udarci so zbrana besedila, naslovljena z glasbeni deli iz svetovne dediščine tako imenovane klasične glasbe. Vsekakor ne prav običajen način, ki že v osnovi ustvarja določeno pomensko napetost glede na vsebino. Marija Švajncer namreč piše o družinskem nasilju. Večinoma obravnava trikotnik oče, mati, hči. Oče je pijanec, mati in hči pa sta žrtvi njegovih stanj, ki se odražajo skozi poniževanja ter besedno in telesno nasilje. Oče nadaljuje s svojim predajanjem pijači, mati se temu stanju nekako uklanja, le hči poskuša vse skupaj razumeti, se celo upreti, a ji uspeva zgolj iskanje razumevanja pri sovrstnikih, kot je Peter, s katerim si dopisuje, ali pri sovrstnicah, s katerimi premleva ne prav rožnat položaj žensk. Najstnica išče tudi razloge za očetovo početje, a jih pravzaprav ne najde, kot ne najde tudi razlag. Vse nekako prehaja v tolaženje in sanjarjenje, meječe na zavist, ko vidi urejenost in neke vrste srečo v drugih družinah.

celota

Očetovi udarci, naslovnica, ilustracija za ovitek: akad. slikar Oto Rimele

Za vzdušje, v katerem zori dekle, je ilustrativen naslednji navedek: »Mama in oče sta sedela v kuhinji. To je bil najgrozovitejši prostor v našem stanovanju. Mama je bila utrujena in bleda, po licih in na rokah so se ji videle podplutbe, govorila je z ubitim glasom, oče je bil postaran in tuj.«

V knjigi Očetovi udarci je zbranih oseminpetdeset besedil, ki se spogledujejo z oznako črtica. Vsako besedilo je naslovljeno z enim glasbenim delom iz svetovne glasbene dediščine. Nekaj je Beethovna, Mozarta, Chopina in drugih; zastopana pa je tudi slovenska glasba: Marjan Kozina, Benjamin Ipavec, Aldo Kumar, Nana Forte. Tako se pri branju dokaj žalobnega pisanja, prepletenega s hrepenenji in koprnenji po boljšem, vzpostavi čustvena povezava z glasbo, saj nakazuje smer k nečemu nadčasovnemu, ki je lahko tudi izhod iz pretežkega življenja, ki je pravzaprav životarjenje; ali kakor povzema naslednji navedek: »Brisala sem si solze in si želela, da bi bila čisto majhen in nebogljen otrok, ki bi ga nekdo vzel v naročje, ga božal po laseh in tolažil.« Da, v takih trenutkih stiske nastopi tako imenovana regresija, pomik v namišljena stanja, ki ne zagotavljajo razvoja in zorenja. In tako najstnici, ki morda nikoli ne postane žena ali celo mati, preostane le glasba. In oprime se klavirja, se vpiše v glasbeno šolo. V zvezi s tem je ustrezen naslednji navedek:« Umaknila sem se v prostor, kjer sem imela na volj klavir. Začela sem igrati Chopina. Za tako veliko radost, kakršno sem občutila, je bil primeren prav Chopin. Tudi on se v življenju nekako ni znašel, pestile so ga denarne težave, pogosto je bolehal, v ljubezni ni imel kdo ve kakšne sreče. Najini poti sta si bili podobni v razkolu med hrepenenjem in resničnostjo, prepadom med umetnostjo in vsakodnevnim življenjem. Tako zelo sem ljubila Chopina.«

V besedilu s podatki o pisateljici je posebej izpostavljeno, da je roman Očetovi udarci odziv na družinsko nasilje in ne avtobiografska pripoved, saj je bil pisateljičin oče drugače od očeta, vdanega alkoholu. Pomenljiv podatek, saj je Mariji Švajncer vzorno uspelo vživljanje v čustvena stanja najstnice, ki v prepričljivem slogu in življenjskem pristopu k takšni snovi ni prav pogost pojav v tovrstni slovenski književnosti. Pomembno v zvezi s tem je dejstvo, da se izogiba neposrednemu moraliziranju ali implicitni didaktiki. Predvsem opominja, kar izpričuje tudi usoda očeta, ki zadnji udarec zada sebi. Zlo pokonča zlo. In v zaključku romana se pojavi stavek, določujoč pravzaprav celotno pisanje: »Nisem si izmislila nove resnice.« Kakor lahko glasba prikliče stanja, celo podobe oziroma določene predstave ob poslušanju, tako tankočutni zapisi Marije Švajncer skličejo načine in možnosti, da se kakršnimkoli udarcem sočloveka lahko izmakne in da jih ni potrebno vračati, biti isti z nasiljem. V tem smislu je knjiga Očetovi udarci pravzaprav nekak učbenik, ki vabi k sožitju brez obsojanja, in to z glasbo.

Andrej Lutman

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s