Piše: Tanja Jerebic
Med prebivalstvom v sodobnem svetu narašča število zdravstvenih tegob, ki so posledica prekomerne uporabe oz. zlorabe sladkorja in izdelkov, ki jim to sestavino dodajajo. Včasih je med jedmi zaradi okusa samega, dodajajo ga tudi kot konzervans, največkrat pa se tam znajde povsem po nepotrebnem.
Sladkor sodi med kopico živil, ki jih že zelo dolgo ne jem več. Za ta korak sem se odločila predvsem zato, ker ne maram težav z zdravjem brez potrebe. Odreči se sladkorju ni povsem enostavno iz več razlogov. Prvi je gotovo ta, da so se naše brbončice navadile na prijeten okus, ki ga pušča za sabo. Težko si je zamišljati začetek dneva s črno grenčico v skodelici. Drugi razlog je menda povezan z ugodjem, ki se sprošča po zaužitju sladkih jedi. V možganih se namreč sprošča dopamin, ki nas nagradi po vsakem sladkem grižljaju. Ljudje smo tako narejeni, da težimo k ponavljanju prijetnih užitkov, čeprav nam škodijo, hočemo še! Dobršna mera odločnosti je potrebna v bitki s prijetnimi razvadami.
A če sta prva dva razloga povezana z odločitvami na osebni ravni, nam je tretji vsiljen mimo naše volje, vendar z njima tesno pogojen; industrija ima od tega korist. Dobiček, ki se izteka v malho prehrambne industrije, je vrtoglav, zato pridelovalcem živil ne pade na kraj pameti, da bi naše škodljive navade spreminjali v splošno korist zdravja potrošnikov. Tako raje poskrbijo, da nas zalagajo z vedno večjimi količinami sladkorja in ga tlačijo v vsa živila po vrsti, čeprav obstajajo dražji, a zdravju prijaznejši nadomestki kot sta stevia in brezov sladkor oziroma ksilitol.
Ko sem bila mlajša, sem bila navdušena uporabnica hitro pripravljenih jedi. Že sliši se vabljivo, greš v trgovino, nabaviš konzerve in omakice v steklenih kozarcih. Nobenih težav nimaš pri pripravljanju obroka, segreješ in preliješ goščo čez katero od industrijsko pripravljenih prilog, navadno tistih, ki so najhitreje nared. Nobenega kuhanja, če sem iskrena, kuhati tudi nisem znala, razen kave in prismoditi jajca. Sčasoma sem ugotovila, da mi telo ni najbolj hvaležno in se upira hitrim kuharskim rešitvam. Dovolj sem imela kitajskih sladko-kislih omak. Treba se je bilo naučiti kuhati vsaj za silo in čimbolj spremeniti način prehranjevanja. Na žalost, kot bom pokazala v nadaljevanju, nam celo dobra volja ne pomaga pri ohranjanju zdravja.
Sladkor kot konzervans je uporaben predvsem zato, ker zavira rast in razmnoževanje mikroorganizmov v živilih. Vendar je težava, s katero se kupci srečujemo, absurdna, saj so izdelki s strupenimi dodatki precej cenejši, kot če jih nimajo. Naj navedem primer: koruzni kosmiči stanejo brez sladkorja dvakrat več od sladkanih, Denelovi v Sparu so 2,75 Eur za 750 g, medtem ko so sladkani Spar okrog 1,3 Eur in vsebujejo 6,1 g sladkorja na 100 g izdelka. Človek bi pričakoval obratno, zakaj tisto, česar ni, računajo? Seveda sta proizvajalca različna, opozoriti hočem na možnost izbire v nizkem cenovnem rangu. Če se vrnem k sladkorju, strokovnjaki priporočajo omejitev dnevnega vnosa na 10 g. Sprašujem se, kako naj človek sledi smernicam zdravega prehranjevanja, če že za zajtrk poje vsaj 12 g sladkorja? Še večja težava se kaže v tem, da tudi dražji izdelki niso nič boljši. Denelovi kosmiči nimajo dodanega sladkorja, so pa zato dobesedno osoljeni, in sicer vsebujejo 1,5 grama soli na 100 gramov. Ker je priporočena dnevna omejitev soli 5 gramov, ni izbira nič boljša, za dobro jutro poješ debele 3 grame soli …
Upam, da bodo zakonodajalci omejili dovoljeno količino sladkorja in ostalih strupov v živilih in da bo začela zdravstvena stroka sodelovati s proizvajalci hrane. Stanje na trgu je nemogoče! Do takrat nam ostane edina možnost; koruzne kosmiče bo treba čim večkrat nadomestiti z doma kuhano polento.