Piše: Tanja Jerebic
Pred nekaj dnevi sem prejela na domači naslov moder dopis z osebno vročitvijo. Osupla sem gledala poštarja in nepričakovano pošiljko. Z bežim pogledom sem preletela vročeno. Oko sem fiksirala v zgornjem levem kotu, kjer se je nahajal logotip. V njem sem prepoznala Kalinovega Pastirčka … Ah, denar hočejo! Ob podobnih novicah me vedno pogreje. Nestrpno sem odlepila ovoj, ga pretrgala po nakazanih zarezah, po nesreči tudi mimo njih. Raztrgal se je. V notranjosti dopisa sem lahko prebrala, da so od distributerja električne energije pridobili podatek o plačnikih električne energije in naknadno ugotovili, da še ne plačujem zakonsko določenega RTV-prispevka. Sledila so navodila za izpolnjevanje obrazca, za njimi grožnje v odebeljenem tisku, češ, kaj me lahko doleti, če se ne bom odzvala pozivu in jim vrnila izpolnjenega obrazca v petnajstih dneh od vročitve. Cena prispevka, da je 12,75 Eur.
Absurd, me je razkačilo, naj jim še plačujem prispevek za televizijski sprejemnik, ki ga nimam. Res imam spletno televizijo, ampak jo gledam zelo redko. Zamislila sem se. Čakaj, oni v resnici hočejo, naj jim plačujem prispevek, da bodo z mano lahko manipulirali … Ta je pa dobra, humoristi! Na nos sem nataknila očala z močnejšo dioptrijo. Med drobnejšim tiskom sem iskala, kdo je oproščen plačila. Dobro, sem si oddahnila, socialno ogroženi smo med njimi. S spletnega naslova sem prenesla vlogo za oprostitev plačila RTV-prispevka. Pomiritev ni trajala prav dolgo, med prilogami sem ugotovila, da hočejo odločbo o prejemanju socialne pomoči. Kakšna nesramnost! A zdaj hočejo še na RTV-ju voditi evidenco mojega finančnega stanja? In za nameček je potrebno vsako spremembo sporočiti. Ob izteku odločbe — torej vsakih 6 mesecev, če ne dobim zaposlitve — jim moram ponovno poslati vlogo za podaljšanje oprostitve prispevka in novo CSD-odločbo!
Šele med branjem tega teksta, sem se zavedla pomena pisanja. Kako je to hecno, vse že veš in vendar se tega, kar veš, ne zavedaš, dokler ne zapišeš in prebereš lastnih misli. Poleg matematike, ki ustvarja red, je to najkoristnejše opravilo!
Počutim se tako grozno ponižano! Da si javna televizija s hordo neresnih narcisoidnih ljudi, da ne rečem še kaj drugega — med drugim jih je kar 1900, ki ustvarjajo ali soustvarjajo svoj poneumljajoči program — dovoli kukati ljudem z roba v njihove denarnice. Naši vrli politiki jim pa takšno početje dovolijo, še več, zakonsko te obvežejo, da jih zalagaš z ažurnimi informacijami, ki se jih prav nič ne tičejo!
V spominu mi je ostala skupina ljudi, ki se bori proti plačevanju RTV-prispevkov. V svojem protestu so zapisali, da predlagajo neobvezno RTV-naročnino. Programe, predlagajo, bi bilo treba kodirati, ogled pa bi bil dostopen s kodo, ki jo prejmeš ob plačilu. Tak sistem se mi zdi smiseln, ampak ob podrobnejšem brskanju, kdo so ti ljudje, sem naletela na zadržke, ali naj peticijo podpišem. Prvič, ti ljudje mi niso blizu, ne gre za ljudi v stiski, temveč za posameznike, ki se počutijo deprivilegirane zaradi, po njihovem prepričanju, premajhnega pojavljanja njihovih prijateljev ali njih samih na javni televiziji. Druga stvar, ki me skrbi, je, da bi privatizacija javnega medija onemogočila socialno šibkejšemu sloju pravico do informacij, do katerih so upravičeni. Očitno take peticije ne morem podpisati …
Kakorkoli, sistem oproščanja državljanov od plačevanja RTV-prispevka je sramoten, ponižujoč in neustrezen, zato lahko samo upam, da se bo problem razširil čim dlje in bo ljudem odprl oči; treba bi ga bilo spremeniti. Res je, da imamo na področju zdravstvenega zavarovanja enakega, vendar gre za dve popolnoma različni instituciji; ena je resna, čeprav skopa, da je kaj, druga je pa s področja zabavne industrije. Že ime pove vse …