Piše: Miša Gams

Ko se trije sateliti srečajo na temni strani meseca …

Založba Miš, 2015

Šteinbauer je v slovenskem literarnem prostoru nekakšen fenomen. Prodoren raziskovalec najrazličnejših psiholoških stanj in medčloveških odnosov je naredil vtis že s svojim romanom Izgubljeni gozd, v katerem na pretanjen način opisuje primer spolne zlorabe v zavetju katoliške cerkve in čustva, ki jih žrtev doživlja znotraj nje. V romanu Ljubezenski vrtiljak, ki je bil leta 2014 nominiran za nagrado Modra ptica, se poglablja v seksualne fantazme svojih junakov, ki jih predstavi z izjemno pronicljivostjo. Ena izmed protagonistk tako izpostavi misel, ki jo avtor kot rdečo nit vleče tudi skozi roman Tri lune: “Še nikoli nisem začutila tako jasno, da potrebujemo le sočutje ter prijaznost in da je ljubezen naš najpomembnejši prispevek svetu. Da je širjenje svetega v nas. Da ne potrebujemo revolucije v znanosti, temveč v sočutju. Da bi gostilne in psihiatrije počasi zaprli in da bi bilo v knjigarnah in knjižnicah tri četrt manj knjig, če bi se vsak človek počutil ljubljenega. Bližnjega. Sprejetega. Enakovrednega.”

Tudi trije protagonisti romana Tri lune ne zmorejo sami nositi bremena, ki jim ga nalaga življenje. Delfina, ki je hčerka trdosrčnega kmeta, doživi splav zaradi njegovih udarcev in se za 41. rojstni dan odloči, da ne bo sužnja svoje družine, ki uniči vse, kar se ne ujema s protestantsko etiko dela. Pisatelj na večih mestih izpostavi motiv treh lun, ki so nastale kot odtisi očetovih čevljev na Delfininem trebuhu in so obenem prispodoba za stičišče usod treh nesrečnih junakov. Druga dva sta Adam in Krištof – prvi je duševno zaostal dvajsetletnik, ki se po mamini smrti počuti izgubljenega in išče prijatelje, s katerimi bi živel v “ukleti” hiši, drugega pa zaznamuje bivanje v zaporu, kamor so ga zaprli zaradi suma na spolno zlorabo otroka. Zgodbe vseh treh se na določenih točkah povežejo, s čimer Šteinbauer doseže suspenz, ki v romanu precej niha, saj se avtor raje posveti orisu psiholoških karakterjev kot sami zgodbi. Bralca poleg netipične dramaturške zgradbe, ki je precej razpršena na tri povsem različne pripovedi, izmed katerih prevladuje Delfinina, lahko zmoti sama struktura romana, ki vsaj na začetku izpade dokaj shizofreno. Bralec tako potrebuje nekaj časa, da razbere povezavo med junaki in da razvije rdečo nit, ki jo šele po dveh prebranih poglavjih lahko nadaljuje.

Če se v romanu Izgubljeni gozd avtor spogleduje z mislijo o odsotnem Bogu znotraj cerkvene ustanove, se v pričujočem romanu le-ta na nek način pojavi v obliki ljubezni: “Tudi če Boga ni, tudi če je laž močnejša od resnice, tudi če je duh umrljiv, tudi če je človek nepopoln, je ljubezen še vedno najboljša izbira in edino lepilo za zlepljanje vesolja praznine, vesoljne zmede in vesoljnih ran.” Vsi trije junaki namreč doživijo neko življenjsko prelomnico, ki jih zaznamuje – za Adama je prelomnica smrt matere, za Delfino spoznanje, da je družina lahko največji nasprotnik ljubezni in svobode, za Krištofa pa ugotovitev, da ljudje potrebujejo grešnega kozla, da lahko nadaljujejo z dvoličnim življenjem. Prav zato se trudijo, da bi svoje življenje zastavili drugače od malomeščanske vizije ustroja sveta. Delfina po izstopu iz družinskega kroga trpinčenj in poniževanj postane brezdomka, ki drobi še zadnje ostanke hrane na stotine delov, da bi z njimi nahranila lačne sotrpine v parku. Adam želi pregnati misel na umrlo mater, ki je bila za časa življenja nezaupljiva do ljudi, s spoznavanjem neznancev, ki jih vabi v svojo veliko in prazno hišo, Krištof pa se kljub zaporniški prepovedi želi dobiti z Delfino in ji popestriti dan z drobnimi užitki. Ko se Krištof in Delfina primeta za roke, se jima zdi, kot da sta se za trenutek privzdignila nad svojo bolečino: “Ko besede preveč teptajo človekovo dostojanstvo in so pogledi hladno kladivo, ki neusmiljeno tolče po prestrašeni in ponižani duši, je hiša iz mesa pretesna kletka. Preveč udov se zlomi. Treba je odpreti okno duha in pobegniti, kajti v izgnanstvu duha so ceste mehkejše. Brez lebdenja in izstopanja iz telesa mnogi ne bi preživeli, morda bi celo morili, da bi se zaščitili. Bo svet kdaj tako varen, da ljudem ne bo treba bežati, nekaterim v lebdenje, drugim v amnezijo, tretjim v utvare in sanje?” Pisatelj na večih mestih izpostavi pojav levitacije, zlasti v poglavjih, kjer je v ospredju Krištof, saj želi s tem pokazati na željo po pobegu iz utesnjenega in krivičnega sveta.

Kljub temu, da morajo protagonisti romana Tri lune vsake toliko doživeti pobeg iz realnosti, da ne znorijo, je pisateljev jezik vseskozi prizemljen. Tako slogovno jasnega, preprostega in neizumetničenega jezika v slovenski literaturi ne zasledimo zlahka. Odlika Šteinbauerjevega pisanja je namreč v tem, da želi na kar se da direkten in preprost način opisati nezlagane in pristne medčloveške odnose, ki dajejo ljudem vsaj nekaj varnosti in radosti za bivanje.