TA – TA – RA S PAINTBALLA (5.del)

Piše: Melanija M. K. Lamerov

Ko sem se vrnila v čakalnico Samota ni bilo. Prijazna gospa mi je povedala, da so ga poklicali noter. Počakala sem ga. Čas je minil tako hitro, ker sem se čisto potopila v svojo domišljijo, v svoje želje, v svoje sanje, v svoj svet.

 

Na poti domov, mi je Samo rekel, da bom lahko zdaj Taro poiskala. Jaz pa sem preprosto odgovorila »ne Samo. Veš, nikoli ni bilo vprašanje biti z njo enkrat ali dvakrat, ampak enkrat ali za vedno. In že takoj na začetku, sem izbrala enkrat, čeprav je takrat niti poljubila nisem«. Pogledal me je, začuden in presenečen, kako resno sem mislila, kako resna so bila ta čustva do Tare.

 

Bil je že oktober. V ponedeljek šestnajstega, se mi je začel faks. Predavanja sem imela trikrat na teden ob ponedeljkih, sredah in četrtkih. Ob torkih sem še vedno hodila v šolo z Nanijem. Vse petke in občasno kako popoldne sem delala pri Samotu. Z Leoto je bilo vse rutinsko. Slišali sva se vsak dan, videli le ob vikendih. Malo je zabluzila z šolo, a ji nisem želela težiti okoli tega, to sem prepustila njeni mami.

TATARASPAINTBALA_Grahovac_Melanija_4

 

Tretji vikend v oktobru smo imeli rojstno dnevno žurko v Samotovem baru za Leotin osemnajsti rojstni dan.  Ta vikend je bil kar naporen, saj je žurka trajala vse od petka popoldan, do nedeljskih jutranjih ur. Na žuru je bilo polno ljudi, večino pa jih tako sploh nisem poznala. Alkohol je tekel v potokih, ker se je Leotin oče ponudil za financerja. Na koncu sem imela že polno glavo te mladine, glasbe, pijanosti, alkohola, njihovih malih izbruhov, nervoznih staršev, ki so prihajali po svoje pijane in zadete otroke.

 

Ko smo odslovili še zadnje goste, sem Leoto peljala domov, skupaj s polnim avtom daril. Hvala bogu nismo imeli nobene obveznosti z čiščenjem po žuru, saj je za vse poskrbel Leotin oče, skupaj v organizaciji s Samotom.

 

V ponedeljek zjutraj sem se hitro uredila, šla na kavo in na predavanja. Odpisala sem Leoti, saj sem videla, da me je klicala in mi poslala sms sporočilo. Popoldan sem delala, zato se je oglasila na kavo. Ni bilo gneče, pogovarjali sva se o vikendu. Nekaj je omenila tudi žur za moj rojstni dan decembra. A nisem bila zbrana, moje misli so bile popolnoma drugje.

Januar. Čas je tako prekleto bežal. Dva meseca sta minila, da se tega sploh nisem zavedala. Dokler ni bilo tu Novo Leto. Dojela sem, da sem čakala. Nekaj sem čakala, vsak prekleti dan. In življenje je teklo. Dnevi so tekli. Delala, faks, Nani, Leota. To je vse kar se spomnim, za ta dva meseca, to je vse, kar sem praktično počela. Z Nanijem sva zaključila začetno šolanje. Z Leoto sva šli še parkrat skupaj ven, potem je hodila sama, ker se meni ni več dalo. Prebrala sem tono knjig in se zelo posvečala študiju.

Bile pa so minute, ure, ki so se vlekle. Ko kar ni bilo konca, ko sem razmišljala o njej. O Tari.

TATARASPAINTBALLA_Grahovac_Melanija_2

Leota mi je decembra organizirala žur za sedemindvajseti rojstni dan in to je bilo nekaj, kar je omembe vredno. Ker je bilo res super, sproščeno, z odlično glasbo, z odličnimi ljudmi, z vsemi, ki mi karkoli pomenijo, izvrstno hrano, tako odraslo. Hkrati pa kljub vsemu zdivjano, pokvarjeno in s seksualno noto. Ta večer sem se po dolgem času spet počutila odlično. Bila sem spet jaz. Takšna, kot sem bila preden, sem jo spoznala, preden je ukradla del mene. Bila sem celota. Ker je bila tukaj, na moji rojstno dnevni zabavi, po Leotini zaslugi. Čisto nedolžno, kot stara znanka z počitnic.

 

Prišla je sama in prišla je v največji špici žura, kar je še dodatno nabilo moj adrenalin. Leota jo je pripeljala do mene, takrat sem mislila, da me bo zmanjkalo, a je bil Samo poleg in me na hitro zbistril. Čestitala mi je in mi v roke potisnila majhno škatlico. Niti objeli se nisva, skrivali vsaka svojo bolečino, vsaka svojo željo in koprnenje.

 

Cel večer je bila tu, nekje ob meni. Prav tako kot Leota, ki se je ravno ta večer odločila preživeti ob meni. Bila sem malo zaščitniška, na zabavi je bilo polno lezbijk. Vsaka, ki jo je pogledala je kaj hitro odšla stran, ker sem vedno Tarino pozornost preusmerila nase. Nonstop sem bila pozorna nanjo, moje oči so bile vedno pri njej, a še vedno tako, da ni bilo opazno. Smešno mi je bilo, da nihče ni opazil te energije med nama.  No vsaj tako sem mislila. Mama, ki je bila tudi na žuru, mi je kasneje en dan omenila to energijo, ki sva jo izžarevali s Taro tisti večer. A več ni želela spraševati.

TATARASPAINTBALLA_Grahovac_Melanija_3

 

Ni ostala dolgo in obe sva vedeli, da je boljše tako. Preden je odšla, sem za trenutek dobila možnost, biti samo z njo. Samo je Leoto zvabil v skladišče po neke stvari, jaz pa sem Taro pospremila do avta. Ko sva hodili do avta, sva molčali. Besede pri nama tolikokrat sploh niso bile potrebne. Iz torbe je potegnila ključe in se naslonila na svoj avto. Stala sem pred njo in jo gledala. Vsak njen gib, me je pritegnil. Za vedno bi jo lahko opazovala. Ob njej sem postala tak voajer.

 

Pogledala me je, želela nekaj reči. Pa sem jo ustavila in rekla »Tara, vem…«. Samo potegnila sem jo k sebi v objem, jo močno stisnila, roke ovila okoli nje in v tem trenutku je bila samo moja.

Bundo sem imela odprto in čutila sem, kako mi je z roko spolzela pod majico, navzgor po hrbtu in me pritisnila nase. Čutiti njene prste na sebi, ta občutek, ki mi ga je povzročila, je bilo nekaj, kar je bilo zame novo. Takoj se je med nama spletla neka seksualno strastna energija, ki sem jo komaj obvladala. Enako je bilo pri Tari, to pohoto sem zaznala v njenih očeh. V mojih mislih, se je že odvil cel film, vse zamisli in dejanja so bežala skozi misli. Fizično, pa sem še vedno mirno objemala Taro. Hotela vtisniti vase vsak njen vonj, dotik.

 

Odstranila se je, omenila Leoto. Samo nasmejala sem se, povedala za odprto zvezo. Povedala, da že dolgo ni več samo moja, da že dolgo niti ne vem kaj je še ostalo med nama, poleg rutine. Presenečeno je pogledala »popolnoma razumem ja« je tiho rekla. »Ela, a mi daš svojo telefonsko?« je še previdno rekla in pogledala v tla.

 

Ko se je odpravila, sem obstala. Tako pokorna, kot še nikoli nisem bila. Kot otrok, ki bi mu vzeli nekaj najljubšega. Kaj mi je ta ženska počela. Vrnila se je korak nazaj, se mi približala, me spet objela, pogledala in poljubila. Te njene ustnice, ta občutek, ta poljub. Odpeljala me je v drugo dimenzijo in zašibila moja kolena.

Njeno darilo, je edino, še dolgo ostalo skrito in neodprto.

 

Za Novo leto, mi je voščila. Poslala mi je sms sporočilo. Vedela sem, da je njen takoj, ko sem ga dobila, brez, da bi ga prebrala do konca ali imela shranjeno njeno številko.

 

Vse to so januarja bili le še spomini. Spomini, ki so me odmaknili iz realnosti in za trenutek ublažili bolečino. Počasi sem začela propadati. Tako sem se počutila. Na trenutke popolnoma sama in nemočna.

 

Vse se je začelo dva tedna po Novem letu. Z Leoto sva se dobili na kavi. Najprej sva se normalno pogovarjali, malo o šoli, ki je pri njej kar pešala, jaz pa sem ravno uspešno naredila dva izpita od petih. To leto me je čakala tudi diplomska naloga. Opazila sem, da je bila nervozna. Odšli sva v park, čeprav je bilo precej mrzlo zunaj. Kar ni mogla začeti, pa sem jo spodbudila. Spregovorila je »Ela želim si sprememb, ne morem več tako. Mislim, da nisva več za skupaj. Zaljubila sem se v drugo. Predolgo sem čakala, veš. Mislim, da je ona res tista prava« je pogumno rekla in takoj nadaljevala »mogoče bi najprej poskusili s pavzo, da bi videla, če je res tako«.

TATARASPAINTBALA_Grahovac_Melanija_1

Kar naprej je še govorila in govorila, jaz pa sem bila tiho. Tudi jokala je. Na koncu sem ji rekla »ne skrbi, te popolnoma razumem, tudi jaz sem opazila, da med nama že dolgo ni več tako, kot bi moralo biti. Pojdi in se ne oziraj nazaj. Vse v življenju vzemi, kot izkušnjo več, ki  te bo okrepila«. Dodala sem še »pridi, če boš rabila kak pogovor, mi ni problem, želim, da končava sporazumno«.

 

Vstala sem, prižgala cigaret in rekla »ti bom pripravila stvari« ter odkorakala. Šokiralo jo je, verjetno je pričakovala, da jo bom prosila, rotila in jokala, a od mene niti solze, samo hladen pogled in popolnoma hladno srce. Brez dvomov, brez bolečine, ki bi se navezovala na to situacijo. Vpila je za mano, zelo vpila. Izrekla zanimive besede, a sem jih preprosto preslišala, ker sem vedela, da ni mislila resno. Iz nje je govorila jeza in presenečenost.

 

Doma sem potem razmišljala o nama z Leoto. Takrat sem ugotovila, da nikoli ni ljubila mojega telesa, da nikoli ni ljubila mene. Ljubila je dejstvo, da je bila ljubljena, da sem jo občudovala, nikoli pa mene, kot osebo, mene kot telo.

Dojela sem, da sem samo čakala, da me pusti ona, samo zato, da mi potem ne more težiti, prositi še za eno možnost. Čudilo me je, kako sem vedno menila, da je Leota tista prava, tista, ki jo želim ob sebi. Mogoče sva si samo preveč obljubljali.

Ni mi bilo žal, dala mi je veliko. Spremenila me je. A nekaj je vedno manjkalo do popolnosti. In vse se je spremenilo v sekundi, vse obrnilo, ko sem prvič zagledala Taro. Dojela sem, da je bila Leota le otrok, premlada, da bi razumela, kako dragocena sem bila, kaj vse sem ji nudila, kaj vse sem ji pustila. Ona se je želela samo igrati. Nisem je vprašala v koga se je zaljubila in nisem niti za trenutek podvomila, da to ni bila Zala.

 

Mislim, da mi je poslala še par sporočil s čustveno nabito vsebino, a sem jih ignorirala.

 

Kak teden kasneje, se je spremenilo vse moje življenje, kar tako v trenutku. Bila sem na predavanjih. Ravno, ko smo imeli odmor in sem bila na cigareti s sošolci, me je klicala mamina prijateljica. Takoj mi je bilo čudno, kajti ona mene nikoli ne kliče kar tako. Najprej sem pomislila, da je kaj z Nanijem. Potem sem se oglasila. Bila je zadržana. Čutila sem, da ji je težko. Komaj je izgovorila, da je mojo mami infarkt, da je umrla, kar takoj, kar tako, medtem ko je kuhala kavo. Obnemela sem, šla po svoje stvari in odhitela domov. Sploh se ne spomnim kako sem se bila sposobna pripeljati. Pred hišo sta bila dva vozila. Reševalno in vozilo pogrebne službe. Stekla sem v hišo. Poleg prijateljice, sta bila tu še teta, sestra od mame in njen mož. Takoj sem jo zagledala. Pogrebna služba jo je že dvignila na nosila na vozičku. Dali so mi nekaj trenutkov z njo in se vsi odmaknili ven. Najprej sem jo samo gledala, nisem mogla verjeti, da je res. Kako lahko nekoga izgubiš v sekundi. Kar tako, pa popolnoma zdrava je bila. Odkrila sem jo, jo pogledala, objela, poljubila. Bila je še topla. Iz mene so se ulile solze, obstala sem ob njej.

 

Naslednja stvar, ki se jo spomnim je sedenje ob kavi, z ožjimi družinskimi člani, prijateljico, Samotom in dvema sosedoma, ob prižgani svečki in pogovoru o moji mami.

 

Toliko stvari, ki sem jih morala urediti tiste dni, toliko neprespanih noči, popitih kav, cigaret, jointov, solz, jeze. Toliko vprašanj, toliko nerazumevanja in zanikanja.

 

Samo je bil ves čas ob meni. Pomagal mi je urediti vse stvari. Hvaležna sem bila za tako dobre usluge pogrebne službe, ko so uredili prav vse, kar je bilo potrebno. Na pogreb smo čakali dva dni. In na koncu sem res že komaj čakala, da bo vse skupaj mimo. Bilo je tako utrujajoče, polno ljudi, klicev, pošte, telegramov. Še Nani se je potuhnil za par dni. Žaloval.

 

Imeli smo klasičen snežni pogreb, z ožjo družino in prijatelji. Zdelo se mi je, kot, da je trajal celo večnost.

 

Lepo je bilo priti domov, a se je v hiši že občutila mamina odsotnost. Nani je takoj priletel k meni. Objela sem ga in ga pocartala. S Samotom sva odprla okna in prezračila hišo. Pospravila vso pizdarijo. Se usedla na kavč, Nani z nama, odprla pivo, pokadila joint v tišini. Ne vem kako mi je uspelo, ampak sem celo zaspala na sedežni. Nagnila sem se na eno stran in Samo na drugo.

 

V soboto sva se zbudila, ko se je začelo daniti. Nič mi ni bilo jasno. Ampak naspala sem se. Pristavila sem za kavo in šla pod tuš. Spila sva kavo. Samo je peljal Nanija na sprehod. Potem je šel do bara. Jaz pa sem ostala sama, z Nanijem, obsedela v dnevni sobi. Samo sedela in jokala, se smejala, ko sem se spominjala mame in potem spet jokala, vpila in se umirila.

 

Naslednjih štirinajst dni sem obsedela v hiši. Razmišljala o življenju. Urejala svoje misli, svoja čustva. Vsak dan sem šla k mami na pokopališče in peljala Nanija na sprehod. Dvorišča se mi sploh ni dalo čistiti, hvala bogu pa niti ni zapadlo toliko snega, da se ne bi mogla prebiti do vhodnih vrat. Izogibala sem se vsem ljudem, tudi na telefon se nisem oglašala. Edini, ki sem ga spustila k sebi, je bil Samo. Prišel me je pogledat vsak dan, malo počvekal in prinesel kaj za pojesti, ker je vedel, da drugače ne bi nič jedla. Imela sem probleme z spanjem, zato sem tudi veliko spila in pokadila. Moje telo je bilo izmučeno, nenaspano pa tudi nekaj kil sem izgubila.

 

Potem sem se eno jutro preprosto zbudila in se odločila, da imam dovolj te samote, da moram naprej, nadaljevati faks in urediti svoje življenje.

 

Nekje sredi februarja sem se vrnila na faks. Najprej mi je bilo čudno. Spraševali so me kje sem bila, a sem samo globoko vdihnila in povedala, da mi je umrla mami. Ugotovila sem, da nisem človek za tako pretirano samoto. Družba mi je prijala. Tako sem se vživela v predavanja in toliko sodelovala, da sem presenetila tudi predavatelja. Po faksu sem šla na kavo k Samotu. Oh kako me je bil vesel, kar ni mogel verjeti. Rekel mi je, če sem zvečer za pijačo, da bi mi rad predstavil nekoga.

 

Dobila sva se pri njemu v baru. Sabo sem vzela tudi Nanija. Naročila sem si planinski čaj z rumom in čakala. Kmalu za tem je prišel s prijateljem. Ime mu je bilo Tijan. Takoj mi je bil všeč. Povedala sta, da se poznata z Majorke. Tijan se je preselil k nam pred enim letom, ker je tukaj dobil službo in se poročil. Samo naju je za trenutek pustil sama. Vprašala sem ga kakšno izobrazbo ima oziroma kje dela. Pa je rekel, da je psihoterapevt, da dela v ordinaciji svojega svaka. Da je študiral in diplomiral v Švici. Povedal je, da ga to veseli že od nekdaj, da je to njegova sanjska služba in da je zaposlen na tem področju že deset let.

 

Prižgala sem si cigaret in popila čaj. Molčala in kar naenkrat ugotovila zakaj sem tu in zakaj je Samo želel, da spoznam Tijana. Malo me je razjezilo, globoko sem vdihnila in se naslonila nazaj. Nikoli nisem pomislila, da bi rabila strokovno pomoč, misel na to me je odbijala, hkrati pa močno privlačila. Tijan me je samo pogledal, prebral z mene moje mnenje. Brez kakršnih koli vprašanj, me je samo pogledal v oči in rekel »pridi v petek ob desetih k meni, poskusi, če ti ne bo všeč lahko kadarkoli odnehaš«. Vstal, poravnal račun in odšel.

 

Trdno prepričana, da ne rabim strokovne pomoči, da ne bom šla k Tijanu, sem se v petek vseeno pojavila pred njegovo ordinacijo. Še vedno ne odločena ali naj vstopim ali ne. Kot, da me je začutil, je Tijan izstopil pogledal naokoli po čakalnici, me videl, se nasmejal in pomignil z glavo. Pogledala sem naokoli kot, da bi se sramovala svoje šibkosti in potrebe po pomoči, a sem kljub temu vstopila. Zaprl je vrata za mano, ponudil čaj in rekel, da naj se usedem in sprostim. Bil je strokoven kot, da se vidiva prvič. Razložil mi je nekaj osnovnih stvari o srečanjih, potem pa želel, da se predstavim, povem stvari o svojem življenju, izobrazbi, starših, prijateljih, načinu življenja in pač vse osnovne stvari o sebi. Najprej sem bila malo zadržana, potem pa sem se kar pošteno razgovorila, saj z komunikacijo nikoli nisem imela problemov. Sploh nisem opazila, da sta minili že dve uri, čisto sem padla noter in čutila sem olajšanje v sebi, ko sem nekomu lahko razlagala o svojem življenju. Tijan me je prekinil. Bil vesel, da sem prišla in mi brez vsakih dvomov dal datum in uro za naslednje srečanje.

TATARASPAINTBALLA_Grahovac_Melanija_

V soboto sem zjutraj poklicala Tanjo. Prišla je na kavo k meni. Malo sva poklepetali, povedala mi je nekaj novosti glede naše scene in folka. Potem sva se zavili v šale, kape in bunde in odšli z Nanijem na sprehod. Nazaj grede sva se ustavili v trgovini in si kupili stvari za kosilo, saj se je Tanja odločila, da mi bo nekaj skuhala. Pomagala sem ji pripraviti stvari. Zraven sva pili tudi rdeče vino. Prvič, odkar je mami umrla sem prižgala radio in po dolgem času spet poslušala nekaj svojih najljubših pesmi. Tudi najedla sem se še preveč, kot bi bilo normalno. Prav prijalo mi je. Popoldan se nama je pridružil še Samo. Bili smo pri meni, se pogovarjali, igrali karte in pili vino. Prav tak družaben dan je bil in prav lepo sem zaspala tisto noč.

 

V nedeljo sem se zbudila, spila kavo in pojedla zajtrk. Potem sem z Nanijem očistila dvorišče, ker je ponoči zapadlo kar veliko snega. Šla sva tudi na sprehod do mesta. Ko sem se že vračala, sem na drugi strani ceste videla Leoto z Zalo. Nista me videli in ni me ganilo. Popoldan sem delala stvari za faks in pospravljala neke stvari po hiši. Po dolgem času sem spet razmišljala o Tari. Ko sem brskala nekaj na internetu sem pobrskala za njenim imenom in priimkom. Našla sem nekaj zadetkov o njeni diplomi, nekaj informacij iz osnovne šole in njen profil na socialnem omrežju. Videla sem lahko samo kraj od kod prihaja, kar sem že vedela in njeno profilno sliko. Shranila sem si jo na računalnik.

 

V ponedeljek sem spet šla na faks. V drugem semestru sem ga imela samo dvakrat na teden, ob ponedeljkih in sredah. Po faksu sem šla na kavo in domov. Najprej sem peljala Nanija na sprehod, potem pa sem spet porabila dve uri, da sem očistila sneg z dvorišča. To mi je dalo misliti in ker sva z mamo uredili zapuščinske zadeve že takoj po očetovi smrti in ker sem bila edina potomka, je mami že takrat vse zapustila meni. Vedela sem, da bom morala poiskati moč in se slej kot prej lotiti urejati zadeve, pregledati in pospraviti mamine stvari, prodati njen avto.

 

V torek sem si pripravila vso dokumentacijo in šla urediti zadeve na banko, oglasila sem se tudi v mamini službi, ker sem jim nesla dokumente in neke zadeve glede maminega dela. Doma sem šla v njen avto. Obsedela sem v njem in razmišljala. Poklicala sem Marka, malo poklepetala in se dogovorila za prodajo avta, on je namreč delal v avto salonu svojega strica. Popoldan se je oglasil na kavo. Me objel, stisnil k sebi. Se mi posvetil in se pogovoril z mano. Malo sva se nasmejala našim skupnim dogodkom. Povedala sem kakšna je situacija in predlagal mi je, da prodam svoj in mamin avto in si kupim novega, da bom imela nekaj časa mir. Rekel je, da ima zame ravno pravega, še ne eno leto starega, prostornega in malo preurejenega »pick-upa«, modre barve. Nekaj kar sem vedno želela, a nikoli uresničila. Dogovorila sva se, da se naslednji dan po faksu oglasim pri njem.

 

Torej v sredo sem se potem po faksu oglasila pri Marku v službi. »Pick-upa« sem takoj zagledala in res mi je bil všeč, ravno pravi zame. Potem sva ga pregledala še skupaj in itak sem se odločila zanj. Dogovorila sva se tudi za ogromno kletko za na kason.

 

V četrtek sem bila ponovno dogovorjena s Tijanom ob desetih zjutraj. Nadaljevala sva temo o mojem življenju. Ta dan se je dosti posvetil mojemu ljubezenskemu življenju. Takrat sem mu prvič omenila Taro. Takoj je zaznal, da je ona zame nekaj čisto posebnega.

 

V petek zvečer sem šla malo ven z Tanjo. Malo sva šli okoli po lokalih, na koncu pa pristali pri Samotu. Povedala sem jima za avto. Omenila sem tudi, da razmišljam o selitvi v stanovanje. Samotu se je to zdela dobra ideja. Rekel je, da mi bodo spremembe samo koristile. Tanja me je spraševala, če sem že kaj razmišljala kakšno stanovanje bi imela. Ta večer sem spet popila kar dosti alkohola in ko sem prišla domov nisem bila pri volji za karkoli. Samo stuširala sem se, vzela Nanija in skupaj z njim zaspala na mamini postelji.

 

Čez vikend sem spet samevala. Posedala po hiši, pila kavo, kadila, šla na sprehod z Nanijem in na pokopališče. Dosti sem sedela pred računalnikom in gledala v ekran. Gledala v njeno sliko. Sanjarila. Vzela telefon, pobrskala za njeno številko, a nisem zbrala poguma, da bi  jo poklicala. Povedala, da jo želim, da jo potrebujem, pogrešam. Čeprav je vse to vedela.

 

Nikoli v življenju nisem bila tako čustvena in tako ranljiva, zaradi nje pa sem se počutila tako nemočno, tako krhko. Hkrati pa se je v meni ves ta čas nabiral bes, jeza. V nekem trenutku  sem zavpila in z roko podrsala po mizi, da so vse stvari pristale na tleh. Vstala in boksnila v blazino na postelji. Takrat sem se spet spomnila na svojo vrečo. Oblekla sem si mikico in šla na teraso, boksala. Dala ven iz sebe vso to svinjarijo. Čeprav, je bila zunaj temperatura pod minusom.

 

V ponedeljek in sredo sem šla na faks. V torek sem pomagala Samotu v baru. Četrtek je bil že prvi marec. Spet sem imela srečanje s Tijanom. Tokrat sva dve uri govorila o mami in bilo je res naporno. Polno solz in spominov. Dal mi je napotke, povedal kako naj gledam na njeno smrt, kako naj prebolim in dojamem, naj razmislim o tem, da se bova drugič pogovorila.

 

V petek sem šla po svojega novega »pick-upa«. Prejšnja avta je Mark odpeljal že par dni prej. Najprej sva se malo peljala naokoli. Potem pa sva uredila vso dokumentacijo. Doplačala sem mu še pet tisoč evrov. Zelo sem bila zadovoljna s svojo novo pridobitvijo. Prav boljše sem se počutila.

 

Odpeljala sem se domov po Nanija. Pregledala sem kletko, bila je super. Zelo velika, iz trde plastike in kovine. Z leve in desne strani je bila zaprta, zadnjo stranico je imela prozorno. Vrata so bila velika. Notri sem mu namestila preprogo in odejo, ker je bilo zunaj mrzlo. Všeč mi je bilo, ker je bila zelo praktična, poleti se je dala tudi malo odpreti, da je zrak krožil skoznjo, zaradi vročine.

 

Šla sva po Tanjo. Potem smo šli skupaj do Samota. Spili kavo pri njem in se šli voziti naokoli. Preizkusiti novo igračko. Obema je bil všeč in strinjala sta se, da je popoln zame. Samo ga je želel peljati, itak sem mu pustila. Nisem vedela, kam je namenjen. Šel je do uvoza na avtocesto in rekel, da se peljemo na kavo, v sosednje mesto in se zraven nasmejal. Po avtocesti je čisto divjal. Najprej smo šli na kavo, potem pa sem jaz peljala Nanija malo naokoli, da je lulal. Tanja in Samo pa sta šla malo po trgovskem centru. Zazvonil mi je telefon. Bilo je slikovno sporočilo od Samota. Pogledala sem ga in na sliki je bila Tara. Slikana skozi izložbo. Kar obstala sem, srce mi je začelo nenormalno biti.  Takoj sem ga poklicala, vse mi je razložil. Delala je v majhni trgovini z športnimi in skejterskimi oblačili, sama. Rekel, da naj pridem noter. Pa sem rekla, da ne, da imam boljšo idejo.

 

Šli smo kupiti ta veliko čokolado z keksom, ker sem se spomnila, da je takrat na počitnicah pojedla skoraj celo po tem, ko smo pokadile joint in povedala, da jo ima najraje. Zvila sem en joint, ga z mašno zavezala na čokolado in na listek narisala smejkota, ki pošilja poljubčka. Tanja ji je odnesla to darilce v trgovino ravno, ko ni imela strank. Nič ji ni rekla, se samo nasmejala, dala darilce in šla ven.

 

Zvečer, ko sem sedela z Nanijem pred televizijo in gledala oddajo o kuhanju, mi je zazvonil telefon. Bila je Tara. Čisto me je zmedlo, kar nervozna sem postala. Oglasila sem se. Zahvalila se je za darilce. Potem me je povprašala kako sem, kaj je novega, kako faks. Povedala sem ji za svoje težko obdobje. Povedala za Leoto. Pogovarjali sva se skoraj eno uro.

Na koncu je omenila, da gre za en mesec na Dansko z očetom. To me je šokiralo, kar naenkrat sem se ustrašila te oddaljenosti. Čisto nepremišljeno sem jo vprašala kaj trenutno počne. Rekla je, da je doma, da leži v postelji. Vprašala sem jo, če se lahko vidiva. Molčala je. Potem sem hitro rekla, da bom razumela, če ji ni do tega. Nasmejala se je. Rekla, da sem jo presenetila, da je komaj čakala, da omenim kaj takega. Oddahnila sem si.

 

Uredila sem se, šla pod tuš in se temeljito pobrila. Čez kakšno uro, okoli devete zvečer, sva se dobili v mestu. Šla sem kar peš. Takoj, ko se je pripeljala na parkirišče sem jo zagledala. Šla do nje, jo pogledala, objela. Tako me je stisnila k sebi. Vzdrhtela sem. Kar obstali sva tako, objeti.

 

Predramilo naju je zvonjenje Tarinega telefona. Bila je njena punca. Odmaknila sem se korak nazaj, se prijela za glavo in brcnila v gmoto snega. Oči so se mi zasolzile. Gledala me je, utišala telefon in ga dala v torbo. Začutila, kako me boli. Stopila do mene, me objela. Pogledala v oči in rekla, če greva na pijačo, da bi se rada pogovorila.

 

Naročili sva si kavo. Prižgali cigaret. Sedeli nasproti. Potem se je izpovedala. Molčala sem. Skušala razumeti njene poglede, njen svet. Povedala je vse o svoji punci Miji. Povedala, da sta skupaj že tri leta. Da je dosti starejša. Da sta pristali skupaj, zaradi Tarine mame. Da ji sploh nikoli ni bila všeč, da sploh ni njen tip punce. Da je že velikokrat želela končati zvezo, a na koncu vedno popustila, pod bremenom svoje mame. Tarina mama je bila namreč zaposlena pri Miji in tudi službo je dobila izključno samo zaradi Tare. Ker mama obožuje to delo in tudi Mijo, vedno znova prepriča oziroma prisili Taro, da ostane z njo. Našla sem se v njenih besedah. Tudi sama sem z Leoto samo odlašala in čakala, si ne drznila tvegati. Dodala je še »potem sem se preprosto sprijaznila z vsem. Nisem imela moči, da bi končno odšla, tvegala, se uprla. Saj sem jo kdaj prevarala, tudi živeti sva že šli skoraj skupaj. Potem…pa si prišla ti. Spremenila vse. Obrnila cel moj svet na glavo« je končala in se mi zazrla v oči.

Ni mi bilo lahko, ko je govorila o njej, bolelo me je, gabilo se mi je. Tako prekleto za svojo sem jo imela in take stvari so me vedno vrgle nazaj na realna tla.

 

»Septembra sem diplomirala. Potem iskala službo, sedaj delam že štiri mesece, skoraj po cele dneve, da čim prej zaslužim čim več denarja. Ob vikendih včasih tudi pomagam v diskotekah. Tako z Mijo preživim čim manj časa« je končala in se zagledala v daljavo. »Zakaj greš pa na Dansko?« sem bila radovedna. Nasmehnila se je ob mojem vprašanju in odgovorila »super očeta imam. Večino časa potuje, fotograf je. Ponudil mi je, da grem delati z njim na Dansko. Preračunala sem si, da bom zaslužila trikrat več kot v trgovini, zato sem si vzela neplačan dopust«.

Povedala mi je še cel kup stvari in videla sem, da ji ni lahko. Razumela sem jo. Na koncu je dodala »neprestano mislim nate, ne morem te spraviti iz glave, ne morem te pozabiti. Čutim te Ela, hočem te. Daj mi čas…« je v solzah rekla.

 

Vstala sem in stopila do nje. Vstala je. Zaščitniško sem jo objela in jo poljubila, jo pocrkljala in v mislih izgovorila, kako zelo jo ljubim.

 

Tokrat sva se usedli skupaj, spili še eno pijačo. Se pogovarjali, spoznavali. Pogledala sem na uro bila je že ena zjutraj. »Se ti mudi?« sem nerada vprašala. Odkimala je »ne imam čas« je tiho rekla.  Povabila sem jo k sebi.

 

Ko sva se vozili sva bili tiho. Napetost med nama je naraščala. Med vožnjo je imela roko na moji nogi. Med nogami mi je ščemelo. Že samo način njene vožnje, njene kretnje med vožnjo, so bile rajcajoče. Ko sva se pripeljali na dvorišče je Nani že zalajal v hiši. Izstopili sva iz avta, pokimala sem ji naj pride. Odklenila sem, prižgala luči in pozdravili sva Nanija. Slekla si je bundo in jo obesila na hodnik. Stala in gledala po hiši. Stopila sem v kuhinjo in Naniju nalila svežo vodo. Šla v svojo sobo, da odložim stvari. Takrat pa je prišla za mano. Za sabo je zaprla vrata.

 

Tako močno sem si jo želela, da sem skoraj eksplodirala. Obrnila sem se k njej in jo preprosto poljubila. V meni je vse divjalo. Komaj sem ostala nežna in mirna. Poljub je bil zelo čuten. Tara sploh ni bila presenečena nad tem, da sem jo takoj napadla. Ampak vseeno se nisem mogla obvladati, ob njej ne. Prevladala je moja dominantnost in to, da se nikoli nisem podrejala nekomu. Pritisnila sem jo na steno, strastno sva se poljubljali. Z jezikom sem potovala po njenem vratu, z rokami pod njeno majico. Takoj sem zašla pod njen modrček in prijela v roke njene prsi. Potem sem preprosto odprla njene hlače in jih skupaj z hlačkami potegnila dol, do kolen. Stala je pred mano, napol gola, prvič. Spet sem jo poljubila. Dvignila sem njeni roki in jih dala nad njeno glavo. Z levo roko sem jih močno držala. Najprej se je uprla, a sem jo samo pogledala in jih še močneje pritrdila ob steno. Z drugo roko sem počasi spolzela do njenega mednožja, do njenega ščegetavčka. Bila je zelo vlažna. Tiho je vzdihovala. Ko sem jo tako božala, sem vedela, da sem to čakala že od prvega trenutka, ko sem jo videla. Kar odneslo me je. Čutila sem kako preveč močno jo držim za zapestja. Vanjo sem počasi, a grobo zarila dva prstka. Potem sem obstala. Naslonila glavo na njena ramena. Spustila svojo levo roko. Po licu mi je pritekla solza. Tako sem ostala par minut, v njej. Brez besed.

TATARASPAINTBALLA_Grahovac_Melanija_6

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s