Piše: Franček Jauk
Pesniška zbirka – Založil: Kulturni center Maribor, zbirka Simfonica Slovenica, 2018
Knjiga Milana Petroviča s čarobnim naslovom ‘Avenija sanj’ je lahko presenečenje – najprej zato, ker jo je podpisal kantavtor, ki ga slovenski poslušalec spremlja z določenega roba davnih spominov in si ga razlaga kot nostalgični odmev lepih, a minulih časov, – v knjigi pa sega sem med nas danes in nas korenjaško nagovarja s svojim jasnim pesniškim jezikom. Pri tem nas ustavlja z večnimi dilemami našega minevanja, vse od zgodnjih pa do zadnjih pogovorov z materjo, postavlja nas na pota ljubezenskega zorenja in odraščanja pa do svojih neskončno prepletenih cest, na katere ga usmerja življenje.
Ves čas ga doživljamo kot tihega opazovalca – ‘…sredi miline obmorskega mesta,/ kjer spijo/ brezčasne lepote,/ kjer tiha se sliši pesem moje duše,/ moje samote…’ – (iz pesmi Sveti Valentin). – V objemu petih minulih desetletij brez kančka slabe vesti tudi iskreno obračunava s samim seboj, ko zapiše, da – ‘…nocoj se bom menda napil,/ imel sem vse,/ a sem zgubil,/ naj vino greje mi srce/ in naj mi pamet odpove./ …natoči še enkrat,/ zgubil sem,/ ker imel sem rad,/ naj mi glasba igra,/ naj me žalost spozna…’ (Vino in luči). – Romantično grenak je tudi ob pogledu prek ramen k svojim ‘Mojim bivšim puncam’ – ‘…čudovite, strastne, nežne in opojne… pa vendar vsaka, ki se ljubezni moje je napila,/ vsaka me je zapustila…’ – Tega ne omeni z debelo solzo, ampak kot golo dejstvo v mozaiku vsakdanjika, ki ima jutranja veselja s soncem v srcu in ima večere z dolgimi sencami in noči vseh temnih pozab.
Naslovnica, ovitek knjige Avenija sanj, Kulturni center Maribor, zbirka Simfonica Slovenica, 2018
Avtor se pogumno postavi še pred širše slovensko ogledalo v ‘Depresiji’ in v pesmi ‘Nevihta prihaja’. – ‘… v daljavi se bliska,/ vidijo se trombe,/ grmenje se sliši,/ pa niso bombe, / veter odnaša papirje,/ tudi sedeže iz skaja,/ a starka mi pravi,/ nevihta prihaja…/ – In še bolj preroško in črno v Depresiji – ‘…brez dela sem in brez ponosa,/ ne vem, kdaj sem bil nazadnje sit,/ prekleta bodi moja, ti, država,/ ki skrbiš le za svojo rit…/ – Postavi se sredi ničesar in se vpraša – ‘…kje pot je,/ ki vodi v pekel,/ kje steza je, ki vodi v nebesa,/ kje tisti lepi so nasmehi/ in obljube vročega telesa… (v pesmi Enosmerna cesta) …luč se prižiga dan za dnem/ pa spet ugaša,/ rad šel bi tja/ in zapustil ta mesta,/ vendar se bojim, ker vem,/ tja vodi samo enosmerna cesta…’
Petrovičevo Avenijo sanj je z uvodno besedo pospremila Metka Ravnjak Jauk z občutenim pogledom na posebno in dolgo pot enega izmed pionirjev slovenskega rocka, samotnega popotnika, ki ga ne poznamo dovolj, a vemo, da tu nekje na slovenski glasbeni sceni – vselej je. – Milan Petrovič je v knjigi objavil 149 svojih pesmi. Nagovarjajo nas kot dobrega in dragega znanca in je z njimi dan drugačen kot bi bil sicer.
Milan Petrovič na Aveniji sanj, Foto: lastni arhiv M.P.