Piše: Jana Hartman Krajnc

Pesniška zbirka INTARZIJE Alneke Mihorič je prepričala žirijo Kulturno medijskega centra Maribor, da jo je uvrstila na drugo mesto na natečaju za pesniško zbirko 2026. Uredil jo je Gregor Lozar, lektorsko pregledala Mojca Luštrek, grafično pa zasnoval Romeo Štrakl. Je 388. knjiga v zbirki Frontier. Knjižica je lična in ima abstraktno sliko v umirjenih barvah na naslovnici. Naslov Intarzije je duhovit, saj se kot okrasni vložki v lesu, ki je iz drugega lesa, prepletajo med seboj pesmi, ki so razdeljene v šest razdelkov. Ti so ločeni med seboj z lepimi barvnimi fotografijami, ki ustrezajo naslovom Izzivi, Izrezi, Vijuge, Odtisi, Odbleski in Sanje. V posameznih razdelkih je od deset do enajst pesmi. Vseh skupaj jih je 63.

Na koncu knjige je kratek pesničin življenjepis, iz katerega izvemo, da je po študiju univ. dipl. ing. računalništva, da je delala v Iskri Avtomatiki, nato pa je bila zaposlena na gimnaziji v Ljubljani kot učiteljica informatike. Je upokojena in se poleg pesnjenja posveča botaniki, fotografiji in pohodništvu (kar se odraža v njeni poeziji). Da je mojstrica fotografije, pričajo njene slike, ki razmejujejo posamezne sklope pesmi. Za svoje literarno delo, pesnjenje, je prejela številne nagrade.

Na zadnji platnici so: njena portretna fotografija, mnenje žirije o pričujočih pesmih, nekoliko o njenem življenju in o prejetih nagradah.

V prvem sklopu, imenovanem Izzivi, so pesmi, ki se začnejo z občutki ob začetku dneva in prehajajo v razmišljanje o kruhu, delu na zemlji, o minevanju dneva.

Drugi sklop Izrezi vsebuje pesmi, ki na poseben, metaforičen način prikazujejo stvarno življenje in občutke ob gospodinjskem delu in končajo s pesmijo Tkanina, ki prikazuje razne vrste tekstila, kako vplivajo na kožo. Pesniški subjekt pride do spoznanja, da Tkanine krojijo vloge, / izražajo silhueto človeka. / V slojih je moč, v obrabljenih robovih resnica (str. 36).Toda na koncu, ko tekstil odložiš, koža zadiha. To je metafora za vsakdanje delo in skrbi in ko to premagaš, se počutiš svobodnega.

Tretji sklop nosi naslov Vijuge. Te pesmi so vijuganje po delčkih narave, kar povedo že naslovi Gibanje, Drevo, Sence, Svetloba, Sončnica, Voda, Pot, Koraki, Metulji, Ptice, Mraz. Vsak od njih vzbudi razmišljanje ali spomin na nekaj velikega. Izstopa pesem Koraki, ki je aluzija na naše življenje. Nosi življenjsko modrost: »Mnogi pustijo trajen odtis. / Kot neko ime, ki si ga zamolčal, / kot bitjece, ki ga nisem rodila.« (Str. 50).

Četrti sklop Odtisi so na poetični način izražena občutja in razmišljanja, globoke misli, med katerimi je najmočnejša v pesmi Veter: »Bolje se ukloniti premôči, kot se v uporu zlomiti.«

Tudi v sklopu Odbleski so razpoloženjske pesmi. Od prve, ki razkriva pesničin značaj, do zadnje, ko razodene, kaj čuti blazina, ko avtorica, polna pesniških navdihov, ne more zaspati. Lepa misel, ki si jo je vredno zapomniti ali vsaj izpisati, je konec pesmi Smisel: »Dravo ne ve, komu daje senco, / a senca najde nekoga, / ki jo hvaležno sprejme. / Reka ne vpraša po smislu, / le teče. / Pove mi, da sem le drobec / nečesa večjega.« (Str. 80).

In tu je še zadnji sklop Sanje. Uvodna fotografija prikazuje pajčevino, v katero so se ujele rosne kapljice. Vseh enajst pesmi so sanjski prividi. Končajo se s pesmijo Dokončnost:

Sanje se počasi razblinijo

kot kocka ledu na dlani.

A ostane občutek,

da se nekaj upornega

še vedno premika.

Nevidno v podkožju.

Morda tako diha ves svet

kot univerzalen spomin.

Ti si še vedno z menoj –

vzorec v intarziji,

zlepljen za vedno.

Pesmi v pesniški zbirki Intarzije so metaforične. Vsaka beseda je na svojem mestu, ničesar ni preveč niti premalo. V njih odseva priljubljenost narave, dobro opazovanje in izpovednost duše. Poezija je polna prebliskov, domiselnih metafor in drugih značilnosti pesniškega jezika. Metafore so vzete iz vsakdanjega življenja, na primer metla, ki pometa besede, ki jih pesniški subjekt noče več slišati … (str. 35). Ključ, ki zaklene vrata, da ostane pesniški subjekt v notranjosti s svobodnimi mislimi … (str. 78). Veliko jih je vzetih iz narave (ptice, metulji, voda …). Poseben vtis naredi poosebljenje, na primer blazina, ki čuti z utrujeno glavo (str. 82) ali knjiga, ki občuti bralko ali bralca (str. 76) itd. Presenetljive so tudi primere. Naj navedem samo eno: … pulover, raztegnjen kot zimski večeri (str. 34).

Lirika Alenke Mihorič je osvežujoča in deluje kot bister potoček, ob katerem se človek sprosti, ko se naužije čiste studenčnice.