Piše: Tanja Jerebic

Z dostavo plina na dom je podobno kot z mestnimi avtobusi; kdor živi v velikem mestu ima prednost. Je mobilnejši. Lažje in pogosteje odhaja z doma z javnim prevozom in naročene stvari najdejo hitreje pot k njemu. To je razumljivo do neke mere, vendar imam občutek, da je razkorak med kvaliteto in ceno storitev med kraji vseeno prevelik, glede na to, da živimo v skupni državi, v civilizirani družbi. Storitve se med seboj razlikujejo po pomembnosti, zato bi jih bilo treba tako tudi razvrščati in vrednotiti …

Dolgo sem živela v Ljubljani. Ne pomnim, da bi kdaj dostavljali plinsko jeklenko dlje kot uro. Hitre in poceni storitve brez izsiljevanja dodatnih stroškov ali novačenja za podjetne prijatelje. Kajti nezadovoljna stranka bo naslednjič poklicala konkurenčno podjetje. Ljubljančani lahko ostanejo brez plina 365 dni v letu, oglašuje eden od ponudnikov, Mariborčani ne, razen če so opremljeni z dodatnimi alternativnimi električnimi kuhalniki. Zanimivo, kako je vsa periferija na nogah, če se krivično razporedijo državna sredstva, ki navadno skopnijo po prijateljskih vezah! Kadar je treba z denarjem za razvoj kaj narediti, npr. izboljšati kvaliteto življenja za širšo skupnost, so vsi tiho, kajti tisti z debelejšimi denarnicami ne potrebujejo poceni javnih storitev. Še več, nikogar ne moti, da Ljubljano oskrbuje s plinom javna družba, Energetika Ljubljana, medtem ko v Mariboru nimamo javnih storitev na tem področju. Plinarna Maribor je del skupine Istrabenz, »edina slovenska družba, ki ponuja celovito rešitev v povezavi s plini za uporabo v industrijskih procesih ali v gospodinjstvu«, citiram z njihove spletne strani, ki pa ima matično družbo v stoodstotni lasti italijanskega podjetja iz Bergama, zvem na drugi povezavi iste domene … Razvitost kraja se pozna prav po javni infrastrukturi in javnih storitvah …

Kako je z dostavo plina v Mariboru? Murphyjev zakon še kako drži, vsakič mi zmanjka plina v skrajno neprimernem času. Na primer kuham omako. Komaj jo dobro začinim, nekajkrat premešam, začne gorilnik kašljati, plamen izgine. Pokličem plinarno, razložijo mi, da je dostavljavec že razvozil plinske jeklenke v mojem območju in bom dobila plin naslednji dan med 15 in 18 uro popoldan. Omako ohladim, shranim v hladilnik, s kuhanjem nadaljujem naslednji dan. Včasih imam še več sreče. Plina mi zmanjka v soboto popoldan ali med prazniki. Takrat se mi kosilo ohlaja debela dva, celo tri dni …

Pred dnevi se mi je odvil podoben scenarij. Ko mi je bila drugi dan plinska jeklenka dostavljena, mi delavec ni hotel priklopiti plina. Menil je, da pušča cev, sicer zelo malo …. V omari sem hranila novo cev, zato sem ga prosila, naj jo zamenja. Dostavljavci lahko menjamo le tesnila, mi je odgovoril. Lahko vam pa prodam še regulator, da boste imeli komplet, vedno jih imam s seboj … Na internetu sem preverila ceno regulatorjev, ponujal mi je za dva evra dražjega, vseeno sem ga kupila. Kar me je razjezilo, je bila sledeča ponudba, in sicer nadgradnja njihove super zanič privatne storitve. Pri njih imajo tudi servis, ki ga lahko pokličem, dal bi mi številko. Takrat sem ga le še pospremila do vrat. Kar je preveč, je preveč. Ob vsaki menjavi jeklenke mi ponuja servis. Tokrat naj bi stala menjava plinske cevi med 60 in 80 evrov, pred nekaj meseci je stala 88 evrov … Nisem hotela številke, vendar sem iz radovednosti poklicala plinarno. Na številki, ki so mi jo dali, se ni nihče oglasil. Upravičeno se mi zastavlja vprašanje, kdo so podjetni mariborski serviserji, če vemo, da je matična družba prav tako ekonomična; prodajajo jabolka in plin. Energetika Ljubljana, sem brala članek, priporoča menjavo cevi na 5 do osem let, v Nemčiji je zakonsko predpisana doba 12 let, Mariborčani oz. Italijani pa zahtevajo menjavo cevi na dve leti. Cena za tovrstno storitev se giblje v ljubljanskem javnem podjetju med 20 in 40 evrov …

Cev sem omehčala v vreli vodi in jo skušala sama natakniti na ventil. Odkar telovadim, že dolgo, imam občutek, da sem zelo močna, a nataknila sem jo le do polovice ventila. Po principu, če mene raznese, raznese tudi vas, sem se zatekla po pomoč k sosedu. Hvaležna sem, da je pomagal, vendar mi je splošno nerodno spraševati za pomoč, predvsem pa ni v redu, da morajo samske ženske nekoga žicati, ker javne storitve niso na voljo, privatne pa ponujajo svoje usluge po nerealnih cenah. To odpre tudi novo polje problematike enakopravnosti med spoloma v manj razvitih krajih. Nerazviti smo zato, ker je tako v interesu elite. Podrediti si čim več ljudi, še zlasti ženski del populacije. Če hočemo biti v Mariboru samostojne, potrebujemo vsaj toliko denarja, da ga lahko mečemo skoz okno …