Piše: Tanja Jerebic

Po slovenskih tradicionalnih običajih se ’spodobi’, da si je treba ob prazničnih priložnostih zvrhano obložiti mize z raznimi dobrotami. Kot bi Slovenci praznovanje enačili z nažiranjem. Prazniki so na srečo že minili, obline ostajajo še naprej z vami. Kaj zdaj, kako se znebiti odvečnih oblog?

Ker smo ljudje različni, uporabljamo raznovrstne strategije v borbi z odvečno težo. Nekateri si z debelostjo sploh ne delajo preglavic. Mene zaloge maščob motijo, in to zelo! Bolj kot videz, mi nagaja počutje. Ne prenesem, če mi teža med spanjem kot bomba pritiska na mehko blazino in žimnico. Ne maram tistega občutka, ko lahko štejem letvice pod njima; kako se zažirajo v neprekrvavljeno hladno mast preobilnega telesa, ki leži pogreznjeno nekje globoko v luknji pod njima. Ne prenesem tiščanja, po katerem se zjutraj zbujam polomljena in nespočita. Torej skrbim, da ostajam vitka v mejah normale oziroma idealne teže.

V sredini osemdesetih so na televiziji vrteli reklamo za Enemon, prašek za hujšanje. V njej je pozirala Bernarda Marovt. Zdela se mi je strašno lepa, lahkotna kot pajčolan, s katerim je mahala okrog sebe … Dobila sem idejo, da bi še sebe malo polepšala. Začela sem jesti ’uravnoteženo hrano za zdravo in aktivno življenje’. Ker sem bila suha že pred hujšanjem, so se mi kmalu pojavile prve motnje, ki jim sprva nisem namenjala pozornosti. Bile so poletne počitnice, od jutra do večera sem ležala na postelji in brala Zagorko, torej prav veliko energije nisem potrebovala. Kmalu po tistem sem opazila, da se mi vrti, ko vstanem s postelje, zatem se mi je začelo še temniti pred očmi … Naenkrat sem postala tako šibka, da nisem mogla več slediti zgodbam v knjigah. Prestrašila sem se, opustila Enemon in začela jesti, da sem lahko brala naprej … Tako vplivajo reklame in nasveti raznih gurujev na najstnike …

Kasneje … v poznih dvajsetih, sem se grozljivo zredila. Bila sem vsaj 10 kilogramov nad priporočljivo težo. Glede na bridko izkušnjo s hujšanjem iz mladosti, sem se odločila za t.i. ’smart’ metodo … Med listanjem knjig v knjigarni sem naletela na Montignacovo delo Jem, torej hujšam. Kupila sem knjigo in prebrala gurujeve nasvete na dušek. Navdušeno sem opazovala, kako zaloge kopnijo z mojega telesa. V nekaj mesecih sem pridobila idealno težo. Ampak! Idealno vitke postave sem nekaj mesecev kasneje pristala pri splošni zdravnici. Na čelu se mi je naredila vijolična tvorba, napolnjena s krvjo, ki je vztrajno rasla. Dobila sem napotnico za operativni plastični poseg v ljubljanskem UKC-ju …

V ordinaciji plastične kirurgije so imeli gnečo, zato so sprejemali po dva pacienta naenkrat. Pred mano je bil pregledan moški s popolnoma prešito dlanjo. Grdo zašita rana je bila vijolična in zatečena. Poškodba je bila videti precej resnejša od moje bule, vendar sem se vseeno vprašala, če želim imeti nemarno zašite kolobarje na čelu … Plastični kirurg je bil osoren kolerik. Med pregledom je zaznal moj dvom. Začel je svoj monolog kričanja: A vi vedno toliko mislite? Kaj imate sploh za razmišljati! Ja, pol pa nič! Pa imejte svoj edem sredi čela! Kaj ste sploh počeli, nekaj ste že praskali, to sploh ni edem, niti ne vem, kaj je to. Bomo mi to odrezali, ne? Jeseni vam damo datum operacije. Do takrat polagajte kamilične obkladke. Če začne plahneti, sporočite, ni vam treba priti.
Čim sem zapustila ambulanto, mi je kapnilo, da za težavo tiči Montignacova metoda, ki sicer ne prepoveduje mesa, le omejuje ga, ampak lepi prašički, kravice in ubogi piščančki, so me napeljali k sočutju, poskusu vegetarijanstva, ki se je prav hitro in klavrno zaključil … Vitamin K je potreben za strjevanje krvi! Obstajata dve vrsti, eden od niju se nahaja le v mesu, drugi je prisoten v zelenjavi. Očitno vitaminsko osiromašena zelenjava iz veleblagovnic za moj organizem ni dovolj. Bula na čelu se je začela manjšati, čim sem sirno-zelenjavnim solatam začela dodajati meso. Sčasoma je povsem izginila. Naučila sem se kuhati po Montignacovi metodi, da mi ni bilo treba jesti le sadja in zelenjave.

Zdaj … Še dolga leta po tistem se mi je zdela zelo smart metoda, a naenkrat se mi je pojavila še večja težava; preobčutljivost na ftalate, strupe in nekatera živila: industrijska hrana, bela moka in sladkor so gotovo med njimi, a še nekaj mora biti, česar ne znam določiti, saj nikoli ne vem, koliko kemikalij vsebujejo živila, ki jih kupim … To je tisti nekaj, brez katerega telo ne more vzpostaviti ravnovesja. Je spomin na kontroverznega guruja.