Neža Zajc – Ime gore

Piše: Andrej Lutman

Mrtvice nad goro.

»Kot vedno sem pripravljena na vse, še zlasti na najhujše.
A sredstvo navdahnjenja je najkrvoločnejše.«*

*Agne Neža Zajc: v zasebnem dopisovanju.

Kulturno umetniško društvo Logos iz Ljubljane je leta dva tisoč štirinajstega po gregorijanskem koledarju objavilo obilno knjigo z naslovom Ime gore, v kateri so pesmi Neže Zajc. V njej je na sto dvaindevetdesetih listih natisnjena izpoved, posvečena pesničinemu dedu in njeni stari mami. Pesničin ded je Dane Zajc, slovenski besedni umetnik, Karolina Zavodnik pa je oseba, ki je dala pesnici blagost, kakor izpostavi Neža Zajc v uvodnem besedilu z naslovom O opusu. V tem uvodu pesnica utemelji svojo odločitev, da se s pisanja tako imenovane proze oddalji in prične s pesnjenjem. Odločilno vlogo pri tem je imel pesničin oče, podarjajoč čisto slovenščino. In pesnjenje je najprimernejši izraz za slovensko besedo, ki poje. Bistra domačinščina, ki žubori, pa četudi v mrtvicah. Saj se skozi pesničin spomin oglasi ded, da ga pesnica zazna na način pesmi, kar izraža navedek iz pesmi z naslovom Devet, s katero skončuje prvi del dvodelne knjige: »(…) sem doumela, da te več nikjer ni, / brez molitve za vse, ki ne poznajo straha, // a tudi, da dišeš v meni še vedno živ«. V zadnji vrstici se pojavi beseda dišeš, ki bi se jo lahko razumelo kot nekakšno zatipkanino, saj se pojavlja pomisel na besedo dihaš, a Neža Zajc je izvedenka za slovenščino v zgodovinskem smislu, pa je potrebno prebrati besedo dišeš kot besedo dišeš, saj se navezuje na besedo dišiš, ko se pa ve, da je mnoge pesmi iz Mrtvic, kakor se imenuje prvi knjižni del, pisala sočasno z dedovim umiranjem. In od tod tudi tisti pesničin združitveni način pesnjenja, s katerim združuje pomenske odtenke iz davnine s pomeni, ki se jih lahko razume le s poznavanjem dišav žlahtne govorice, pa četudi ob izdihu. Obstaja namreč trditev, da so posebej sveta telesa dišala še po smrti.

Ime gore NASLOVNICA

Neža Zajc je svojo prvo knjigo objavila pri Znanstveno raziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti in ima naslov Žitje protopopa Avvakuma ali ruska tradicija na preizkušnji. V njej se je s svojo obravnavo žitja oziroma življenjepisa protopopa spopadla s starorusko hagiografsko literaturo. Kot rusistka se je namreč posvetila raziskovanju dojemanja sveta na začetkih staroruskih in s tem slovanskih zapisov, saj je za hagiografsko izpisovanje značilno predvsem popolno poistenje pisca s svojim besedilom oziroma svetnika s svojim žitjem. V svojih obdelavah starih listin se je približala stanju izpovedovanja, ko sta izreka in izpis še del istega: govorila in roke. Odraz tega je tudi ustrezna pisava oziroma znak, črka, slovo; in iz takšnih prazačetkov tudi ustrezna povedna skladnja, ki se pokorava tako petju kot tudi misli. In soočila se je s tako imenovano staroslovansko potuitvijo slovenske skladnje.

V svojih nadaljnjih ukvarjanjih s podstatmi človeške značilne zmožnosti izražanja je trčila v zanimivo tematiko: v kateri govorici naj bi se občevalo z Bogom; in, nekako posledično, tudi z vprašanjem, če je možno imeti ali ustvariti govorico, ki bi bila vsem ljudem razumljiva. Te tematike se je vsaj dotaknila v svoji drugi znanstveni knjigi z naslovom Krogozor slovanske besede, v kateri je primerjala besedila Primoža Trubarja in Maksima Greka, saj sta imenovana s svojim delovanjem v smislu zapisovanja govorice storila vsaj korak stran od Božjega, ko sta približevala tako imenovano božjo besedo ljudskemu načinu besednega izražanja.

In slovenščina postane prevzemalna. In hkratno dobi nastavke za visoko besedenjsko omiko, da se ji lahko pridoda vrednotnica: umetnostna.

N.Zajc

Neža Zajc, foto: promocijska fotografija

Ker je izpisovanje Neže Zajc nastajalo v vezani, nevezani in zavezni obliki, se je potrebno soočiti tudi s sočasnostjo, ki se lahko izraža kot medsebojno vplivanje lastnega. In pesnica postane pesnitvenica predvsem v drugem delu zbirke z naslovom, ki je knjižni: Ime gore. Vsebuje dvanajst pesnitev, določenih z zasukom, ki je poimenovan kot poslednje začenjanje. V teh pesnitvah se Neža Zajc zazre v latinski svet, ki je slovenščini dal tudi pisavo, latinico. Pesnitvenica uporablja mnoge navedke iz latinske književnosti, ki jih umesti tako za predpesnitveni nastavek kot tudi za polnokrvno pesniško vrstico. V tem knjižnem delu se ustvarjalka še najbolj približa razvezani skladnji, v kateri presledke med izpisanimi mislimi določa zgolj napev. In razpre štiri polja izražanja: misel, govor, petje, pisava. Navedek iz pesnitve z naslovom Ne pod florentinskimi zvezdami je nazoren: »(…) učenje najstrožje / ne za sebe, a za Drugega / dostojanstva dolg / ukazovati sam neprizanesljivo / sebe od milosti trgati / da bi bilo spoznanje družno / zven odmišljen / neprejemano sozvočje / a živeta spokojnost (…)«.

Knjiga Ime gore predstavlja pomik iz pomnika v spomenik, a je preobsežna za spominek. Je znamenje časa in znak prihajajočim pesemskim oblikam, ki naj ne bi bile obline, še manj blazine za ležernosti. Vse to nekako nakazuje tudi stavčeva postavitev besedil, ki potekajo v dveh kitah. Beline med črkami je zanemarljivo malo. Morda se iz nje dvigne kaka mrtvica, a je knjigina teža hitro razprši v zamegljeno pot k gori. Knjiga ni žepnica, potrebuje vsaj nahrbtnik, kjer jo skoraj nujno spremlja tudi viseča mreža.

Andrej Lutman

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s